Šport mladih 3-2005 – Niko Slana: Prvenstvo brez showa
Prof. Andrej Kokalj je na plezalski steni škofijske gimnazije tudi letos, že enajstič, izpeljal dvodnevno srednješolsko državno prvenstvo.
Prvi dan je bil namenjen ljubiteljem, drugi pa plezalskim magom. Tomo Česen, glavni organizator športnega plezanja v Sloveniji, ki je bil le član žirije, je namignil, da bi moralo biti tudi v šolskih tekmah več življenja – kakšnega, pa je pokazal na svojih tekmah. A očitno imajo šolska tekmovanja svoje zakonitosti, ki jih je, zaradi različnih vzrokov, težavno spreminjati, poleg tega pa se tudi nihče ni pritoževal. A dokler ni pravih gledalcev, se na šolski tekmi najbrž ni treba postaviti na glavo. No, morda pa nekoč nastopi tudi ta trenutek …
»Ne vem, zakaj želijo biti plezalke v steni lepe in urejene,« je razmišljal Tomo Česen.
Ja, svet se je dokončno spremenil. Morda pa bi se morala tudi šolska prvenstva …
Konkurenca je huda
Jure, dijak športnega oddelka 4. letnika I. gimnazije
v Celju, se s športnim plezanjem ukvarja že deseto leto, v devetih letih, odkar tekmuje, pa je doslej že petkrat zmagal tudi na šolskih prvenstvih. Prav zato ima najbrž pravico, da samozavestno napoveduje svoje prihodnje športne cilje: »Potrudil se bom, da osvojim naslov klubskega državnega prvaka, seveda pa so v ospredju nastopi na evropskih tekmovanjih in svetovnem prvenstvu. Najbolj me zanima nastop na svetovnem prvenstvu na Kitajskem,« pravi in takoj doda, »konkurenca za reprezentanco je precejšnja. Zdaj nas je pet zelo enakovrednih plezalcev, ki smo zagotovo med evropsko deseterico. Čez eno leto pa se bomo skušali uveljaviti že pri članih.« Tudi Jure je ljubitelj tapkanja: »Svetovni prvaki v tej spretnosti udarjanja mehke žogice z nogo so novozelandski plezalci. Od njih smo se učili. Če želimo biti v svetovni plezalski druščini, je pač treba znati tudi to.«
Po premoru – novi izzivi
Ana se je po trimesečnem premoru vrnila pod steno in po treh tednih vadbe, za začetek,
zmagala na šolskem prvenstvu. »S trenerjem Romanom Krajnikom sva se po poškodbi kolena, pred svetovnim prvenstvom, odločila za premor. Pa ne samo zaradi poškodbe, tudi napredovala nisem več. Bila sem zasičena s plezanjem. Premor sem namenoma še nekoliko podaljšala, tako da sem zdaj spočita, predvsem pa sem željna novih izzivov, to je uvrstitve v člansko reprezentanco in nastopov v svetovnem pokalu. Še dve leti bom lahko nastopala v mladinski konkurenci,« je na kratko razložila Žirovka in povedala, da se že veseli spomladanske sezone, ko se bodo vrnili tudi pod naravne stene. »Plezanje je to, kar rada počnem in nikoli ne bi nehala plezati. Veselim se tudi že plezališč v drugih državah, denimo, v Franciji.« Seveda smo jo vprašali, če se uči francoskega jezika, pa nam je povedala: »Ne, za zdaj še ne. S francoščino bom še malo počakala. V šoli se učim špansko, nemško in angleško. To je kar dovolj.«
Tržičani rabijo konkurenco
Miha ima, tako kot večina naših uspešnih plezalcev, v mislih vabljivo svetovno prvenstvo v Pekingu, poleg mature pa še marsikaj drugega.
»Ob koncu leta bi se rad uvrstil v člansko državno reprezentanco. Zakaj bi bili na vrhu samo Tržičani,« se je zabaval, ko je našteval svoje plezalske cilje in se spominjal minule sezone, »lani sem imel dobro sezono, saj sem se na članskem SP uvrstil na 27. mesto, na mladinskem SP sem pristal na 10. mestu, čeprav sem upal, da bom uspešnejši. Zato pa sem se v mladinskem evropskem tekmovanju uvrstil na 3. mesto. Upam, da bom letos, ko sem zadnje leto mladinec, še uspešnejši. Miha rad »šraufa« in zato se bo najbrž vpisal na fakulteto za strojništvo. Njegov konjiček je letalsko modelarstvo, z dvema daljinsko vodenima modelčkoma pa obvlada tudi že nekaj akrobacij: »Ja, če bo kdaj možnost, se bomo tudi sam lotil letenja,« je še povedal Ljubljančan, ki ga na državnih prvenstvih spremljajo dogodki, ki si jih najbrž ne želi. Na klubskem DP se je zanesel na zanesljivo nožno oporo, a ga je zaupanje odneslo s stene, na šolskem DP se mu je tik pod vrhom zasukal oprimek in je smer ponavljal. Zatrjuje, da ni vraževeren.
Adrenalin mora biti …
Morda kdo meni, da živi Urban v senci svoje plezalsko zelo uspešne sestre Natalije, študentke Fakultete za šport, a ga to ne moti. Morda pa prav zato izbira svojo pot: »Nimam svojega trenerja. Treninge si pišem kar sam, s sestro se o vadbi pogosto pogovarjava in mi tudi svetuje. Treninge malo kopiram od škofjeloškega trenerja Romana Krajnika, a jih prilagodim sebi,« pravi svobodnjak, ki tudi v steni deluje zelo sproščeno. »Moj letošnji glavni cilj je nastop na svetovnem prvenstvu na Kitajskem, za cilj sem si zadal finale in uvrstitev do 5. mesta,« je samozavesten tudi zato, ker sta Matevž Pintar in Matic Kozmus iz kadetske konkurence prestopila v mladinsko, »zdaj sem dobil nove konkurente, a vem, da ni nepremagljivih …«
Urbanu moramo, nujno, zaželeti, da bi še dolgo uresničeval svoje plezalske načrte. Ima namreč izjemno nevaren konjiček – vožnjo z MTB kolesom, brez čelade, »ja, sem že padel, a sem imel srečo. Adrenalin mora biti poleg,« pravi. Kdo ga bo prepričal, da je adrenalin nekaj drugega?
V deželo Federica Garcie Lorce
Jure, dijak drugega letnika, je eden od obetavnih tržiških plezalcev, ki stopa kot mlad kader za svojimi uspešnimi starejšimi kolegi. Ciljev letošnje sezone ne razčlenjuje: »Čim bolje se bo treba odrezati na mladinskih evropskih tekmah, seveda pa bom skušal ujeti še kakšno zmago na državnih tekmovanjih.
Sicer pa bom med zimskimi počitnicami šel z bratom plezat na jug Španije, v Malago: »Počitnice bodo prišle prav, potegnil pa bom še kakšnih štirinajst dni.«
A, gremo poleg? Ampak, poleg potnega lista rabite še pesmarico Federica Garcie Lorce. Največji španski pesnik je tudi Malagi posvetil pesem …
Prišel, napovedal, zmagal …
Miha prisega na svoje dolge žametne hlače, v njih je prepričljivo zmagal tudi na šolskem DP. Vraževerje popusti poleti, ko plezalsko počiva ali pa si natakne kratke hlače. Sicer pa je bil dijak 1. letnika športnega oddelka eden od nagrajenih obetavnih plezalcev svoje zveze. Lani je osvojil naslov prvaka v balvanskem plezanju, v težavnostnem plezanju je bil drugi, v evropski konkurenci je bil šesti in 21. v svetovni.
Meni, da bo letošnja sezona zelo razgibana, pomemben cilj pa bo uvrstitev v reprezentanco na avgustovsko SP na Kitajskem.
»Moji največji nasprotniki bodo Gros, Selak, Tamše in Bečan,« pravi Miha, ki uživa v plezanju in obiskih po slovenskih in tudi tujih plezališčih, »najbolj všeč mi je v Fontainebleauju v Franciji. Verjetno se bom zato letos začel učiti francoski jezik. Fino je, da se lahko s kom kaj pomeniš, predvsem pa koristi pri spoznavanju. To je boljša stran tega športa,« je še povedal Miha, ki deluje v slovenjegraškem klubu, a brez trenerja.
Niko Slana
