Maja Bahovec: Grossglockner po grebenu ...
Verjetno si ni nihče pred to turo predstavljal, kako bo. Pa začnimo od začetka. Prvi plan osvojitve Grossglocknerja nam pade v vodo zaradi poškode, zato zadevo prestavimo za nedoločen čas. Očitno le za teden dni. Jaz, Tomaž, Gašper in Elvis (kolega iz AO POT) smo pripravljeni. Petek je tukaj, plani so narejeni in oprema je spakirana. Dobimo se okoli 14. ure na parkirišču pred Merkurjem v Šentvidu. Prešerne volje odrinemo, čez dobre tri ure parkiramo in iz prtljažnika vlečemo svoje nahrbtnike ter čelke. Zapodimo se proti koči (zimski sobi) Stüdlhütte, na višini 2800 metrov, do katere smo potrebovali dve uri in pol.
Hitro si porazdelimo naloge – Tomaž je bil dežurni kurjaček, jaz sem talila sneg, Gašper in Elvis pa sta s cepinom cepila drva (sekiro je namreč nekdo odnesel).
Ob 4.00 budilka (zaradi mrzle noči in trde spalne podlage - klop, je bil spanec temu primeren – skoraj ničen) in ob 5:00 štart proti ledeniku Teischnitzkees. Navežemo se in Gašper nas mojstrsko vodi mimo ledeniških razpok. Malce po sončnem vzhodu dosežemo škrbino Luisenscharte, na višini 3175 metrov kjer se zapodimo na greben. Do Frühtusckplaza, ki je na višini 3550 metrov, kjer smo kakopak tudi malicali, smo bili nenavezani, saj je tu težavnost plezanja od I-II. Od tukaj naprej se jaz navežem na Gašperja, medtem ko sta se Tomaž in Elvis navezala malce kasneje. Prav tako se od te točke težavnost plezanja poveča (od jeklenice, mornarske vrvi, slabih oprimkov, ledu do novozapadlega snega …). Če smo do tukaj govorili, da so razmere vrhunske, so se od tukaj naprej le te rapidno slabile. Stüdlgrat je v osnovi alpinistična smer III/IV/A0 težavnostne stopnje. Nekje na tej točki smo videli tudi križ Grossglocknerja in seveda mislili, da smo že zelo blizu.
Napaka. VELIKO globokih vdihov, nekaj krajših pavz, preračunavanju kje smo in po osmih urah, končno dosežemo vrh Glossglocknerja. Na vrhu pa neizmerno veselje in objemi. Hitro se še slikamo in že jo marširamo dol po normalki, z nekaj abzaili. Pri koči Lucknerhutte, na višini 2802 metrov, pa nam tabla nariše nasmehe na obraze, saj piše, da je do Stüdlhütte, kjer smo imeli stvari le ena ura – juhej! Zopet napaka. Zaradi teme, razmer in ledenika, smo od koče Lucknerhutte do zimske sobe potrebovali več kot tri ure. Naj povem, da smo bili na tej točki že vsi izčrpani in izmučeni.
Okoli ene po polnoči smo bili pri avtu, okoli petih pa v Ljubljani.
Odlično, če mi ne bi bilo treba čez uro že na službeno pot.
Konec srečen, mi srečni, spanec pa je tudi prišel.
Tura je bila odlična in super preizkušnja za celo telo. Več fotografij na