je pa pravi balzam za duše tistih, ki jim je do miru in tišine, do intimnih srečavanj s komaj še kje najdenimi skrivnostmi neokrnjenega sveta ...
Med mogočno, dolgi strnjeni grebenski verigi podobno gmoto Košute, ki jo odlikuje kar šest karavanških dvatisočakov, in med grintovškim Storžičem, se od severa k jugu vleče samoten, skoraj povsem do slemenastih vrhov poraščen greben kot nekakšen manj pomemben južni krak Košutinega nebotičnega hrbtišča. Kot tak je seveda komaj kaj mar v visoke skalne cilje zagledanim osvajalcem znamenitih vrhov, je pa pravi balzam za duše tistih, ki jim je do miru in tišine, do intimnih srečavanj s komaj še kje najdenimi skrivnostmi neokrnjenega sveta, koder prej srečaš štirinožno ali krilato bitje kot človeka in še to najpogosteje tistega, ki je tam po takšni ali drugačni službeni dolžnosti.
Stegovnik (1692 m)
Možic na Stegovniku, zadaj Julijci s Triglavom. Foto: Mitja Košir
Seveda ima vsako pravilo tudi svoje izjeme, v tej naši slemenasti pregradi med pobočji, ki se terasasto spuščajo na zahod v tržiško, na vzhod pa strmo v jezersko globel, sta to vrhova, ki ju kljub skromni višini brez vsakršnega dvoma lahko prištejemo med odlične razglednike. Ženiklovec, tudi Veliki Javornik imenovan (1715 m) in Stegovnik (1692 m) sicer res nista oblegana kot sosednji Storžič ali pa visoki vrhovi Košute, vendar tako samotna, kot so njuni sosedje Veliki vrh (1634 m), Ruš (1614 m) ali pa Mali Javornik (1685 m) in nekoliko odmaknjena Konjščica z najvišjo vzpetino Javorče (1667 m), le nista.
Najbolj visokogorsko lice ima naš vrh, čeprav ni najvišji v skupini. Od koder koli pogledujemo na ta zaobljeni svet med Storžičem in Košuto ne moremo prezreti gorske postave, ki predvsem na vzhod, v globoko dolino Dol in na sever, v Medvodje, razkazuje spoštovanja vredno, prepadno ostenje, južni in severni rob pa segata na raztegnjeno vršno sleme kot prava skalna stebra in prav po njunih robeh pripeljeta naši gori na teme edini označeni in zavarovani stezici.
Do severnega grebena lahko pridemo po gozdni cesti iz Medvodja mimo Brsnine in prek opuščene planine Fevče, ali pa s Spodnjega Jezerskega, bodisi od Kanonirja po gozdni cesti skozi Dol, ali pa mimo Rezmana na Močnikovo sedlo (1315 m) in od tam do stičišča obeh poti (1486 m). Od tam se strmo in ponekod izpostavljeno vzpnemo na razgledni vrh. Bolj slikovita in morda tudi nekoliko zahtevnejša je pot po južnem grebenu, kamor pridemo najenostavneje iz Lomske doline nad Tržičem. Iz vasice Grahovše jo uberemo večji del po gozdni cesti mimo Gabrča in Rekarja do Gabrčevega rovta, od koder se vzpnemo na sedlo Dol (1448 m). V desno krene pot na Ženiklovec, mi pa zavijemo pod Malim Javornikom na vzhod, vse do prvih skal južnega grebena naše gore. Vzpon po skalnem rebru terja vso našo previdnost, nekaj posebnega pa je razburljivo plezanje po varovalih skozi naravno okno. To doživetje je prav gotovo največja poslastica vseh darov, ki nam jih ponuja po postavnosti sicer skromni, vendar najrazličnejših presenečenj polni Stegovnik, gora, ki v času bujnega rastja slovi kot pravcati botanični vrt najžlahtnejšega gorskega cvetja.
Vrh Stegovnika pravzaprav sploh ni vrh v pravem pomenu besede, ampak dolgo skalno sleme, ponekod razbrazdano in prepadno na vse strani, zato potovanje k vpisni knjigi in postavnemu možicu na najvišji točki zahteva predvsem varen korak. Na vrhu pa zaslužen »potop« v morje komaj pričakovanega bogastva razgledov širom našega gorskega sveta.
O naši gori pišejo Stanko Klinar v knjigi Karavanke (PZS, 1997) ter Irena Mušič in Vladimir Habjan v knjigi Tržič-planinsko izletniški vodnik (PZS, 2006). Poglejte tudi na zemljevid Karavanke-osrednji del 1: 50.000.