Marinka Mošnik: Pogovor o plezanju, knjigah in Tomažu Humarju v kamniški knjižnici je bil zanimiv, mogoče tudi malo drugačen.
Že jeseni so v Matični knjižnici Kamnik načrtovali večer s Tomažem Humarjem, namenjen pogovoru o knjigah z naslovom: Tomaž Humar, avtorice Bernadette McDonald in o Tomaževi avtorski knjigi Ni nemogočih poti. A usoda je hotela drugače… V njegov spomin je 12. januarja 2010 v dvorani Matične knjižnice Kamnik potekalo pogovorno srečanje z naslovom STENE POVEDO VEČ o plezanju, knjigah in gorah, pa tudi o Tomažu.
Vabilu so se prijazno odzvali:
Viki Grošelj, vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik. Sodeloval je pri številnih vzponih in odpravah v tuja gorstva. Stal je na vrhu desetih od štirinajstih osemtisočakov sveta. Je prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh kontinentov, avtor 11 knjig in številnih člankov, sodeluje pri filmih in reportažah;
Aleš Koželj, alpinist in gorski reševalec iz Zgornjih Stranj pri Kamniku. Pleza11 let, za njim je veliko odmevnih vzponov in smeri, zadnja leta je veliko plezal s Tomažem Humarjem. Za vzpon na Aconcaguo sta bila s Tomažem leta 2003 nominirana za Zlati cepin. Širša javnost ga je pobliže spoznala leta 2005, ko je bil ena ključnih oseb, hkrati pa junak v senci helikopterskega reševanja Tomaža Humarja iz Rupalske stene;
Mirjam Jeglič, 17-letna dijakinja kamniške gimnazije, hči pokojnega alpinista Janeza Jegliča – Johana. V prostem času se ukvarja s padalstvom in športnim plezanjem. Ima še mlajšo sestro in brata, ki je bil rojen nekaj mesecev po očetovi smrti.
Tematika je v dvorano Matične knjižnice Kamnik privabila veliko poslušalcev, med njimi tudi nekaj znanih kamniških alpinistov, kot so Bojan Pollak, France Malešič, Cene Griljc in Miro Štebe.
Pogovor sem začela z vprašanjem: »Kaj je pravzaprav alpinizem? Tudi vas pokliče stena, kakor se je večkrat izražal Tomaž v svojih knjigah, intervjujih in vsakdanjem življenju in večnim vprašanjem za tiste, ki ne obiskujejo gora - kaj vas vleče tja gor?"
Viki Grošelj pravi: »Odgovor je odvisen od posameznika, verjetno pa je vsem skupno občutenje, da so gore kraj, kjer pride na plan moj pravi jaz, saj ko si v steni, ko si odvisen od samega sebe in te obdaja narava, spoznaš samega sebe in svoje zmožnosti. Mene stena ne pokliče, to pa ne pomeni, da Tomaž stene dejansko ni tako čutil, saj je vse dojemal zelo globoko, duhovno. Ko sem ga po rešitvi iz Rupalske stene vprašal, kje je bilo tokrat njegovo »tretje oko«, mi je odgovoril, da mu je najbrž padlo na tla…«
Tako Grošelj kot Koželj se strinjata, da je pri plezanju in vzponih važna celotna pot, ne le cilj. Priprave, odhod, potovanje, vse to so delčki, ki vodijo do cilja, do neke točke, ki pa jo lahko dosežeš ali pa ne. Ko si enkrat v alpinizmu, te gore prevzamejo, še posebej Himalaja je mamljiva, ima poseben čar in težko se ji je odreči, ko te zasvoji. »Če ne bi imel drugega dela, drugih obveznosti, bi bil v Himalaji vsak dan, ne le enkrat na leto,« pravi Viki Grošelj.
»Alpinisti smo posebni ljudje, nas navadni smrtniki ne bodo nikoli razumeli,« mi je nekoč rekel kamniški gorski reševalec Jane Volkar. To pa ne pomeni, da so egoisti, neodgovorni do družine, kakor včasih misli javnost. Iz lastnih izkušenj vem, da jim družina veliko pomeni, le da so gore njihov način življenja in razmišljanja. Viki je povedal, da je po rojstvu sina precej omejil tvegane odprave, Aleš pravi, da bo rojstvo hčerke zagotovo vplivalo na njegove odločitve. Tudi Tomaž Humar je v obeh knjigah iskreno opisal, koliko mu pomeni družina.
Toda Tomaž je bil v vseh ozirih poseben človek. Vrhunski plezalec, ekstremist na vseh področjih, človek, ki bi se raztrgal za to, da bi pomagal človeku v stiski. Tistim, ki so ga kritizirali zaradi izzivanja nesreče, je nekoč odgovoril: »Če bi vsi čakali na druge, bi še danes tolkli s kamenjem, da bi prišli do ognja.« Ob njegovem slovesu se je nekdanja vrhunska smučarka Mateja Svet v kolumni v Poletu vprašala, kdo daje ljudem pravico obsojati dejanja ljudi, ki jih osebno ne poznajo, ki se na alpinizem ali vrhunski šport ne razumejo? Največkrat so to ljudje, ki vse življenje sedijo na kavču, gledajo televizijo, brskajo po internetu in pišejo žaljive komentarje in se bodo šele na starost vprašali - če se sploh bodo: »Ali sem jaz v življenju sploh kaj naredil??«
Pogovor se je navezal tudi na vlogo medijev pri odpravah, vpliv Tomaža Humarja na alpinizem, odnosu med alpinisti in seveda o smrti, ki je sestavni del življenja in s tem tudi alpinizma. O tem je veliko napisanega v knjigi z naslovom Tomaž Humar.
Ko se zgodi kakšna nesreča, se Viki Grošelj pogosto pojavi v medijih, podobno, kot je to nekoč počel Tomaž Terček. Ob tej moji misli in o tem, da so mediji željni senzacij z mastnimi naslovi, se nasmehne in pravi: »Tudi sam sem že to slišal. Ne vem, mogoče me pokličejo, ker mi je dolgoletno pedagoško delo pustilo izkušnje, da zmorem medijem sporočiti bistvo stvari. Res je, da so mediji včasih vsiljivi, pretiravajo, toda če jim poveš resnico, dejstva, ti lahko pomagajo. Tak je bil primer zadnjega reševanja Tomaža Humarja iz Langtang Lirunga. Švicarski reševalci so bili že iz medijev obveščeni o Tomaževi nesreči na gori, nič jim ni bilo potrebno razlagati, takoj so bili pripravljeni iti na pot. Imajo pa mediji še drugo pozitivno plat – po srečni rešitvi Tomaža iz Rupalske stene so v Pakistanu začeli razmišljati o tem, da bodo morali več energije usmeriti tudi v organizacijo in usposabljanje gorskih in drugih reševalcev.«
Aleš Koželj je povedal, da se je Tomaž v soju reflektorjev počutil zelo domače, niso mu bili v napoto ali ovira. To je bil zanj še dodatni adrenalin. V nasprotju z njim pa on medijev pravzaprav ne mara, a ve, da brez njih tudi ne gre. Zanj najtežje je bilo zagotovo ob Tomaževi ujetosti na Nanga Parbatu, ko je bil pod velikim pritiskom, kaj storiti. Tomaž je iz stene želel konkretne odgovore, Aleš pa mu jih ni mogel dati, saj je bila stena v oblakih, pa vendar ga je moral opogumljati. Ko je s pakistanskima pilotoma v helikopterju poletel proti steni, se je zavedal svoje odgovornosti, pa tudi svoje majhnosti in nemoči – vsi so si oddahnili, ko je bil Tomaž končno rešen. Do zadnjega je verjel, da se bo Tomaž vrnil živ tudi z zadnje odprave.
Mirjam Jeglič je spregovorila o občutkih ob očetovi smrti, čeprav je bila takrat komaj 5-letna deklica. Kot je dejala, šele sedaj spoznava očeta in njegove alpinistične dosežke. Tomaž je takrat zbiral sredstva za pomoč družini, ki je ostala brez očeta. Mirjam pravi, da je velikokrat poklical, se oglasil, povprašal, če kaj rabijo. »Mislim, da je ves čas mislil, da nam je nekaj dolžan, ker se je domov vrnil sam.« Viki Grošelj je ob tem povedal, da je bil njen oče Janez v tistem času zagotovo najbolj vsestranski slovenski alpinist in če bi bil Tomaž danes še živ, bi tudi njemu povedal, da nikakor ni bil kriv za Janezovo nesrečo; Janez je plezal prvi, bil je zelo izkušen plezalec, res pa je, da se nesreče dogajajo tudi najboljšim, da ga je Janezova smrt obremenjevala vse življenje in da je navsezadnje tudi sam za vedno ostal v Himalaji.«
Ob smrtnih nesrečah se postavlja vprašanje, kako ravnati. Večina alpinistov bi si želela ostati na gori, ki jih je vzela v svoje naročje, svojci pa jih nemalokrat želimo domov. Grošelj pravi takole: »Prevoz domov je v nekaterih primerih nemogoč ali pa bi trajal predolgo… Dežele pod Himalajo niso Evropa in svojega sina, očeta, brata je najbolje ohraniti v takem spominu, kot je bil, ko je odhajal.« Poskušajmo razumeti alpiniste, ki jih srce vodi gore.
Ob koncu pogovornega večera je Viki Grošelj predstavil svojo zadnjo knjigo Everest – sanje in resničnost, ki opisuje njegovo himalajsko življenjsko zgodbo in zgodovino slovenskega alpinizma v Himalaji. Mimogrede je omenil, da je napisana že tudi njegova dvanajsta knjiga. V njej bo govora tudi o reševalnih akcijah v Himalaji.
Mirjam Jeglič je razveselil novinar Miro Štebe, ki je povedal, da je pred odhodom na Nuptse leta 1997 intervjuval njenega očeta Janeza Jegliča, ko mu je le-ta povedal, da bo zaradi družine počasi nehal plezati. Ni se vrnil… Bo pa Miro poiskal zapis na kaseti in ga izročil njegovi hčerki. Aleš Koželj pa pravi, da bi si rad čimprej pozdravil hude ozebline na nogah in se bo v naslednjih mesecih najbolj posvetil svoji prvorojenki… Vsem pa, kakor je v svoji knjigi zapisal Tomaž Humar: »Stene povedo več…«
Marinka Mošnik