Slovenske novice, 12.09.05 – Marjan Raztresen, Biserka Karneža Cerjak: nebo se je razjasnilo in naporen pohod okronalo z najlepšim razgledom
Življenje v objektivu
Sto žensk štiridesetič na Triglav
Ženski stotniji je od petka zvečer do nedeljskega jutra uspelo zavzeti vrh slovenskega očaka — Vmes jo je ob novici, da vzpona na vrh zaradi slabe vremenske napovedi ne bo, prevzelo neizmerno razočaranje — A le za nekaj časa, kajti nebo se je razjasnilo in naporen pohod v varnem zavetju izurjenih gornikov okronalo z najlepšim razgledom po domovini
Pokljuka, 11. septembra
Saj to ni res, gotovo sanjam, in ko sem bom zbudila, bodo to ene od mojih najlepših sanj,« je danes kmalu po sedmi jutranji uri pred Aljaževim stolpom na vrhu Triglava napol omamljena od sreče govorila 20-letna študentka iz Opčin pri Trstu
Metka Šinigoj, ki je kljub vzhičenju dejala, da je vzpon na Triglav vendar veliko napornejši, kot je pričakovala. Vsekakor so bili trenutki na vrhu najlepši del letošnjega, po vrsti že 40. pohoda Sto žensk na Triglav, ki se je začel v petek s spoznavnim večerom na Pokljuki in končal danes s podelitvijo diplom 104 udeleženkam pohoda in zmagovalkam najvišje slovenske gore.
Letošnji pohod se je v organizaciji Slovenskih novic začel z ne prav spodbudno vremensko napovedjo. V petek popoldne in ponoči je v Triglavskem pogorju še deževalo, v soboto zjutraj je bilo megleno, dopoldne občasno že delno jasno. Ko je bila ženska stotnija, letos odlično opremljena, tudi po zaslugi Slovenske vojske in gorskih vodnikov, ki so posodili čelade, plezalne pasove in popkovine, če jih naše planinke niso imele same, že pred sobotnim popoldnevom pri koči Planika pod Triglavom, več kot 2400 m visoko, in ko je vse kazalo, da bo vrhunec pohoda dosežen že takrat, je iz meteorološke postaje na Kredarici prispelo sporočilo, da bi lahko popoldne zajele Triglav nevarne nevihte, in vodniki so seveda dali prednost varnosti pred uspehom za vsako ceno. Ob novici, da vzpona na vrh tisti dan ne bo, je bilo razočaranje žensk neizmerno, uro pozneje pa že bistveno manjše, ko je dež zalil pogorje, popolnoma pa je izpuhtelo danes zjutraj, ko se je stotnija v spremstvu gorskih vodnikov brez vseh težav povzpela na vrh, se vrnila v Planiko in od tam mimo Vodnikove koče nad Velim poljem na Pokljuko in domov.
Uslužbenca posebne Pošte Triglav Janko Kovačič in Zvone Stojnšek sta s pohoda odposlala približno 6500 pošiljk, seveda predvsem posebnih razglednic, dr. Franci Kokalj pa ni imel skoraj nobenih zdravstvenih intervencij.
Med udeleženkami je bila Radmila Venek iz Ljubljane, ki se je že lani skupaj z 22-letno hčerko Tjašo želela povzpeti na Triglav. »Takrat sem bila v deveti, predzadnji navezi, ker pa je začelo silovito deževati, smo se morale odvrniti od svojega cilja.« Letos se je povzpela še enkrat v družbi s hčerko, pridružili sta se ji še svakinja Ani ter sestra Mija Palčič, ki je kot navdušena alpinistka praznovala abrahama prvi večer pohoda na Pokljuki. Da je bilo razpoloženje še bolj veselo, so za 14 vodnikov pripravile presenečenja, in sicer za vsakega šilček slivovega žganja ter domače pecivo za udeleženke. Mija je za abrahama prejela tudi lepo darilo – lučko s svetilko ter nahrbtnik, s katerim se je povzpela na vrh. Poleg Radmile in Tjaše je bil na Triglavu še en par mati - hči: Irena Božič s 64-letno mamo Edito Fortun iz Kopra. »Mama si je že deset let želela na Triglav, ko pa je tokrat videla oglas v časopisu, se je odločila. Ker nisem hotela, da bi šla sama, poleg tega se z njeno odločitvijo ni strinjal oče, sem se ji pridružila. S svojo družino večkrat obiskujemo hribe okoli Kranja, kjer sem doma, ta vikend pa je bil rezerviran le za mami!«
Med mlajšimi udeleženkami je bila 22-letna Vesna Lešnik. »Pohoda sem se udeležila že lani. Takrat sem bila polna pričakovanj, letos pa skrbim predvsem za moralno podporo.« Ta je namenjena njeni 19-letni študentski prijateljici Metki Šinigoj iz Opčin pri Trstu, ki na primorski univerzi na fakulteti za humanistične študije obiskuje slovenistiko. »Bila sem zelo utrujena in že pod kočo Planika sem se hotela ustaviti. Če ne bi bilo Vesne, se zagotovo ne bi povzpela na Triglav.« Iz Hrvaške je prišla Mojca Ačimović, sicer Štajerka iz Ponikve, ki pa že 20 let živi v Poreču, kjer si je ustvarila družino: »Na pohod me je prijavila mama, ki se že 20 let zapovrstjo želi udeležiti pohoda. Tudi tokrat se ji želja, žal, ni uresničila.
Pohoda se je že tretjič udeležila 49-letna Marija Željko z Dol pri Litiji. »Prvič sem bila v ženski zasedbi na Triglavu pred 25. leti, pozneje sem ga še enkrat obiskala z možem in hčerko Katarino, ki je vrh osvojila že z osmimi leti. Lani sem se znova udeležila pohoda, toda tik pred vrhom nas je presenetil leden dež, zato sem se morala skupaj z nekaterimi udeleženkami, ki so bile v moji navezi, pred vrhom vrniti.«
S hčerko se po hribih potepa tudi 41-letna Tatjana Cipranič iz Kranja pa še 31-letna Stanka Kos iz Ljubljane. »Mene imajo za gospo, potem pa nenadoma ugotovijo, da živim povsem drugačno življenje. Del tega je planinarjenje. Čeprav sem z družbo obiskala že veliko vrhov, sem na Triglavu šele prvič.«
Med udeleženkami je bila tudi Vanda Auguštin iz Gornje Radgone, ki se je na pohod pripravljala tako, da je vsak mesec prehodila ali prekolesarila osem kilometrov na dan. »Sicer pa mi večurno pešačenje sploh ne dela posebnih težav, saj delam v gostinstvu.«
Planinska veteranka pa je zagotovo 52-letna Dragica Srebrenič iz Solkana, ki je tik pred koncem slovenske transverzale. »Skupaj z možem sva obiskala že 103 slovenske vrhove, manjka nama le še Škrlatinka. Triglava pa nama ni uspelo skupno osvojiti. Ko bova končala prvo transverzalo, ki sva jo osvajala tri leta, bova začela z novo.«
Marjan Raztresen
Biserka Karneža Cerjak
Zaenkrat še brez objavljenih fotografij