Poročilo Primoža Hostnika (AO Tržič, Maya Maya), ki je zastopal Slovenijo v kategoriji težavnosti ter hitrosti v Saas Feeju v Švici.
Saas Fee, Švica
Svetovno prvenstvo v lednem plezanju 2005
20.01.-22.01.2005
Četrtek zvečer je, ko se skupaj s svojima nemškima prijateljema po poldnevni vožnji z različnimi prevoznimi sredstvi znajdemo na še eni izmed dokaj značilno strmih ter vijugastih švicarskih cest. Ovinkov do našega cilja ostaja vedno manj, zato pa se v nas pa skoraj sorazmerno prebujajo vedno močnejša občutja pričakovanja. Bližamo se namreč enem izmed naj-mondenejših letovišč kar jih premore država z (baje statistično dokazano, haha) najtočnejšimi prebivalci na svetu. O cenah nastavitev ter hotelskih uslug sicer raje ne bom izgubljal besed, očitno pa je mestece, skupaj z vsemi biseri gorske narave ki jih premore, kljub omenjenemu "drobnemu tisku" kar primerna ter dostopna destinacija vseh navdušencev zimskih športov, ki radi vsaj za vikend pobegnejo stresu razvitejšega "dolinskega" sveta.
»Arena« v Saas Feeju (Foto: IWC Saas-Fee)
No, resda smo se tudi sami sicer znašli tukaj ravno v času vikenda, a z vseeno verjetno nekoliko drugačnimi ter morda resnejšimi nameni od večine naših trenutnih someščanov. V okviru mesta Saas Fee so namreč prireditelji tudi to zimo, v času od 20. do 22. januarja, uspeli organizirati srečanje najboljših lednih plezalcev tega sveta - svetovno prvenstvo, ki poteka v okviru razgibanega dvodnevnega tekmovanja v disciplinah težavnostnega ter hitrostnega plezanja in s svojim slovesom, bliščem ter kreativnimi smermi stopnjevane težavnosti v tekmovalnem svetu tega športa ponavadi pomeni enega izmed nespornih vrhuncev sezone.
Primož v "akciji" (Arhiv: Primož Hostnik)
Tudi tokrat smo vedeli da nas ne bo pustil hladne, kar se je izkazalo že na predvečer samega tekmovanja. V sprejemni dvorani nas je ob spoznavni večerji pričakala skoraj nepregledna množica atletov (58 moških in 23 žensk), spremljevalcev ter sponzorjev, ki so uspeli (z skupnimi močmi seveda) že dodobra načeti sposobnosti tamkajšnjih kuharskih mojstrov. "Boj za eksistenco" se je tako ob manjših hecih ter pomenkih s plezalci začel že nekoliko prej kot običajno, pomenil pa v bistvu le dobrodošlo ogrevanje v prihajajoči dan.
Takrat pa se je začelo – ledne skulpture, previsna "suha" mesta, viseči elementi tako znotraj kot izven previsov in (glej ga zlomka?!) začuda skoraj brez odtenka barve, ki je v preteklosti še kako znala krojiti tovrstna tekmovanja. Kvalifikacije so po zanimivih ter presenetljivo plezljivih smereh že v prvem zamahu "giljotine" precej dobro razvrstile celoten naval plezanja željnih gladiatorjev. Po 8 najboljših moških na posamezni smeri (skupaj torej 16) ter enako število ženskih posameznic se je tako že lahko veselilo novega plezalnega dne, za vso maso preostalih pa je kot vrhunec prvega dneva še eno možnost predstavljala večerna preizkušnja v hitrostnem plezanju ter nekoliko kasneje še (za polfinaliste sicer običajno nekoliko izključujoča) prva v vrsti legendarno-divjih večernih zabav.
Zabava (Foto: IWC Saas-Fee)
Ampak pojdimo lepo po vrsti, kajne. Disciplina hitrosti je kot naslednja na sporedu namreč zopet presenetila vse prisotne z zelo kvalitetnim izborom tekmovalcev (predvsem tudi večine najhitrejših Rusov, ki že od samih začetkov tovrstnih preizkušenj slovijo po svojih spretnostih premagovanja skoraj vertikalnih metrov ledu), vseh jasno visoko motiviranih saj kar nekaterim ravno ta disciplina predstavlja tisto pravo komponento tekmovanj v lednem plezanju.
Kakorkoli že, spektakel se je lahko začel s kvalifikacijami 38 moških ter 14 ženskimi predstavnicami, od katerih se jih je nato 16 oz. 10 žensk prebilo v finalno preizkušnjo kjer se je tekmovanje lahko nadaljevalo v parih ter na izpadanje. Pravila so tukaj relativno preprosta in tudi najbolj očitna – po štartnem signalu bodisi pred "nasprotnikom" preplezaš obe izmed smeri (šteje se skupni čas) in s tem napreduješ v naslednji krog bodisi na tem mestu zaključiš tekmovanje (v primeru slabšega časa oz. morebitnega padca).
Posamezni časi so že v kvalifikacijah nakazovali zmožnosti najhitrejših med katerimi sem se po nekoliko razočarajočem "ozkem situ" v težavnostni preizkušnji tokrat uspel uvrstiti tudi sam. Po nekaj medsebojnih dvobojih z različnimi kolegi so bili tudi izgledi precej dobri, a mi je nato precej krhek led odrekel svojo gostoljubnost v boju proti kasnejšemu podprvaku Igorju Fazuljinu (Rus) in preostalo mi je le še uživanje v predstavi mojstrov, ki so še ostali v igri
Ti so kot se spodobi nadaljevali v slogu iz kvalifikacij, na poti do finala postavili še nekaj rekordov (najhitrejši čas: 11.31 s za približno 17 m) in se pravično okitili
z naslovi najboljših v hitrostnem lednem plezanju. Titulo svetovnega prvaka si je tako pri moških po dobri predstavi priboril sedaj že naš dobri znanec Evgeny Krivošejcev (Ukr), pri dekletih pa je bila najhitrejša Rusinja Natalia Koulikova.
Ena odločitev je v soju večernih luči tako že padla, naslednji dan navsezgodaj pa se je podobna obetala še v kategoriji težavnosti. Tisti najuspešnejši so nanjo čakali v posebej določeni izolacijski coni, vsi ostali v toplem baru ob vznožju tekmovališča, skupno vsem pa je bilo pričakovanje še ene v nizu kvalitetnih predstav. Najboljši zaključek je v moški konkurenci kot že leto poprej ponovno pripadel Avstrijcu Haraldu "Hari-ju" Bergerju, pri dekletih pa je po najboljši izbiri smeri prek vrste delikatnih oprimkov tokrat celo nekoliko presenetljivo slavila domačinka Petra Müller.
Svetovni prvak Harry Berger iz Avstrije (Foto: IWC Saas-Fee)
No, o zaključku tekmovanja ter dogajanju po sami razglasitvi raje niti ne bom izgubljal besed (bi morala biti tudi ena izmed slik vsaj približno dovolj zgovorna, heh), vseeno pa bi poudaril uživaške občutke, ki ti rojijo po glavi že zgolj ob spremljanju podobnega tekmovanja kot eden izmed 1500 gledalcev, ki dihajo z vsakim posameznim (kaj šele delikatnim?!) gibom svojega osebnega favorita. Slika, ki bo upam v kratkem postala tudi nekoliko širša realnost, saj se letos zopet prebujajo tudi resnejša razmišljanja o ponovni obuditvi povezane oblike svetovnega pokala v lednem plezanju, vedno boljše konstrukcije hkrati omogočajo odsotnost omejitev z rdečimi črtami, naštel pa bi lahko še kar nekaj zanimivih novosti ter sprememb. Sam se nameravam pustiti pozitivno presenetiti, hkrati pa seveda… Saas Fee, naj bo še kdaj podobno!!
Rezultati – težavnost:
moški:
1. Harald "Hari" Berger (A)
2. Simon Anthamatten (CH)
3. Albert Leichtfried (A)
. . .
26. Primož Hostnik (SLO, AO Tržič, Maya Maya)
Zmagovalci (Foto: IWC Saas-Fee)
ženske:
1. Petra Müller (CH)
2. Ines Papert (D)
3. Stephanie Maureau (F)
Zmagovalke (Foto: IWC Saas-Fee)
Rezultati – hitrost:
moški:
1. Evgeny Krivešejcev (UKR)
2. Igor Fazuljin (RUS)
3. Nikolai Chved (RUS)
. . .
9. Primož Hostnik (SLO, AO Tržič, Maya Maya)
ženske:
1. Natalia Koulikova (RUS)
2. Julija Olejnikova (RUS)
3. Anna Toretta (ITA)
Besedilo in fotografije: Primož Hostnik