Gorenjski glas, 24.06.04, Zanimivosti - Katja Dolenc: Urban Golob, alpinist, fotograf, glasbenih in pisec je izdal knjižni prvenec Na beli steni
Svoje težke zgodbe ne bi zamenjal
Urban Golob, alpinist, fotograf, glasbenih in pisec je izdal knjižni prvenec Na beli steni, v katerem se prepletata dve zahtevni življenjski izkušnji: zdravljenje raka v otroštvu in odprava na neosvojeni himalajski Peak 41. Za njih danes pravi, da ju ne bi zamenjal.
Ljubljana - Ko je bil
Urban Golob star devet let, so mu na zdravniškem pregledu odkrili v ustih malo rakavo bulo, zaradi katere so ga zadržali v bolnišnici. Kmalu sta sledili operaciji, obsevanje ter leto in pol kemoterapije. Po tretji operaciji se je stanje začelo izboljševati, vendar je bilo nujno, da si okrepi telo. Ker si je že od malega želel plezati po hribih, ga je oče peljal v hribe. Ko mu je uspelo priti na Mont Blanc, si je .prisegel, da se bo začel ukvarjati z alpinizmom. Temu je zvest še danes. Njegova največja uspeha sta prečenje slovenskih Alp od Tolmina do Maribora, ki ga je za promocijo
Sklada za pomoč otrokom z rakom in krvnimi boleznimi opravil v trinajstih dneh februarja 1998, ter leta 2002 s soplezalcema novo preplezana smer v zahodni steni Peaka 41 (6654) v nepalski Himalaji. O tej odpravi je napisal knjigo
Na beli steni - izdala jo je založba Sanje iz Ljubljane, vendar na poseben način, saj jo je prepletel z življensko zgodbo. Danes je Urban svobodnjak, reportažni fotograf in pisec za tuje in domače revije, pri prof. Jožetu Vogrincu na oddelku sociologije kulture na Filozofski fakulteti pa dela tudi magisterij na področju medijev.
Kako si se počutil, ko si prišel na vrh še neosvojene gore in kaj ti ta dosežek pomeni?
»Počutil sem se zelo zmrznjenega. Zeblo me je, ha, ha, zelo je pihalo ... Tako kot sem napisal na koncu knjige: ko sta šla prijatelja z vrha dol, sem se počutil kakor da bi bil sam sredi tistega morja hribov. To je bil tako dober občutek, da sem se kar še malo usedel v sneg in poizkusil to čim bolj vsrkati vase. Na neki način se ni zdi, kakor da je bil ta vzpon, ta vrh, dosežek, zaradi katerega sem vseskozi treniral, hodil v hribe, kjer se vedno postavljajo in kažejo novi cilji. Predstavlja ciljno zgodbo, predvsem pa odprava in fantje, s katerimi smo bili tam. Za mene je bila izredno doživetje in najlepša odprava do sedaj.«
Zakaj si pa šel na ta vrh?
"Zato ker smo vedeli, da še ni osvojen. Peak 41 je nekako sovpadel s takratno situacijo. Rajši iščem hribe, kjer ni preveč Ijudi, ki jih je potrebno raziskovati in kjer je prisotna pionirska dimenzija. Ko sem ga našel, sem vedel, daje pravi.«
Da si šel na tako goro, je bil čisti izziv?
»Ja, seveda.«
In potem si odpravo povezal s živIjenjsko zgodbo, s katero simbolično lahko vlečeš vzporednice?
»Ja, to sem potem povezal, čeprav se po drugi strani vse skupaj dopolnjuje. Lahko bi rekel, da je to tisti dosežek, tisti vzpon, zaradi katerega sem v bistvu prestal vse te neprijetne bolnišnične zadeve, odprava sama, z vsemi ljudmi vred pa je bila ena sama nagrada za vse, kar sem prestal. Zato mi ni bilo težko povezati teh dveh zgodb in nobene danes ne bi zamenjal za kaj drugega. Tako govorim z vidika trenutnega rezultata. Če bi bilo drugače, bi lahko drugače mislil. Glede na to, kar je danes, je super.«
Kdaj je začela nastajati knjiga?
»Lani okoli novega leta, konec maja pa je bila v grobem končana. K njej sem se občasno vračal in jo pilil, nazadnje pred tremi tedni. Pri tem jc imel moj študij sociologije kulture gotovo nekaj vpliva na pisanje, vseeno pa sem jo hotel narediti po svoje, tako kot jaz vidim in čutim.«
Kako to, da si se odločil napisati knjigo?
»Ko sem prečil slovenske Alpe, so vsi pisali o meni, delali oddaje, jaz pa sem želel povedati svojo plat, svoje doživljanje. Vendar je besedilo moralo v meni dozoreti. Pred enim letom ga ne bi mogel napisati tako kot sem jo zdaj.«
Kaj je glavno sporočilo tvoje knjige?
»Mislim, da sem zadeve pustil precej odprte in jih bodo Ijudje lahko interpretirali po svoje. Zame je glavno sporočilo to, da sem tukaj in da brcam naprej. Drugega mi tako ali tako ne preostane.«
Kakšno je tvoje zdravstveno zdaj?
»V zdravstvu je tako, da te deset let po bolezni raka, če je vse v redu in se ne ponovi, razglasijo za zdravega. Jaz sem ga imel pred približno petnajstimi leti. Danes se počutim dobro, vseskozi se gibljem, sploh ni nobenih težav razen teh, ki so nastale kot posledica zdravljenja. Če potegnem črto, je zame vse super.«
Kaj je bilo tisto, kar te je gnalo. da si šel naprej, da si imel voljo boriti se? Lahko bi bilo drugače ...
»Tu je veliko različnih okoliščin. Družina, potem zdravniki, hribi, prijatelji. ki so mi stali ob strani … Jaz nisem dovolj pameten, da bi lahko rekel, zakaj sem jaz še tukaj, medtem ko veliko mojih sotrpinov in prijateljev v bolnišnici ni več. Ne vem. Splet okolisčin, usoda, kaj pa vem … Vendar, tudi tisti, ki jim ni uspelo, mi predstavljajo en kamček v mozaiku da šibam dalje.«
Kaj pa tvoja volja, vztrajnost, trdnost, ljubezen do gora?
»Ja, to je gotovo, ne morem pa reči, da je samo to, ker je v mozaiku veliko kamenčkov. Za vse skupaj sem zelo vesel, da se je zame tako izteklo. To je pa jasno.
Katja Dolenc
foto: Gorazd Kavčič