Univerza v Mariboru, Študentski svet: Glede na način izvajanja lahko plezanje razvrstimo v štiri podzvrsti, ki so alpinizem, športno plezanje, balvansko plezanje ter urbano plezanje.
Pri alpinizmu gre za oblike premagovanja naravnih plezališč, kot so skalnate stene, ledeniki, plezanje snežno-lednih smeri in kombiniranih smeri. Pri tej vrsti plezanja je celoten del odgovornosti na plezalcu samem, zato je nujno potrebna dobra fizična predpriprava, usposobljenost, ustrezno varovanje in znanje za spopadanje z naravnimi vplivi, ki lahko plezalcu prekrižajo pot. Neusposobljenemu plezalcu se lahko hitro odkruši del stene ali spodrsne in pade v globino, zato je tovrstno plezanje odsvetovano ljudem, ki se s plezanjem šele spoznavajo in nimajo za sabo zadostne kilometrine.
Športno plezanje imenujemo plezanje na naravnih balvanih ter na umetnih balvanskih stenah. Tovrstnega plezanja se plezalci ponavadi lotijo z različnimi varovalnimi oblikami, kot so mreže pri začetku vzpona ali varovanje z vrvjo. Lahko pa se bolj izkušen plezalec odloči tudi za plezanje brez varovanja, ki pa zahteva bolj specifično moč in precizno tehniko, kar pa prinaša bolj strjeno težavnost.
Preostaneta še balvansko plezanje, ki zavzema plezanje na umetnih balvanski stenah in naravnih balvanih ter urbano plezanje, ki predstavlja rekreacijsko plezanje po drevesih ter urbanih objektih.
Sestavna oprema, ki jo potrebuje načeloma vsak plezalec na suhih stenah, od rekreativnega do profesionalnega plezalca, so plezalni copati z gladko gumo, ki so zelo trdoživi na trenje ter vrečka z magnezijem, s katerim si plezalec ves čas maže prste, da pri oprijemu na steni prsti ne drsijo iz oprijemalnih mest. Dodatno se uporablja še oprema kot je vrv, klini za varovanje plezalca na stenah in mreže ali blazine, ki so razprostrte pri začetku vzponov ali počivališčih. V ekstremnih primerih ter v primerih večje izpostavljenosti nevarnosti in padcem, je potrebna uporaba čelade.
Pri izbiranju poti se lahko plezalec odloči za več načinov plezanja:
- »Na pogled« je način, pri katerem plezalec ni predhodno seznanjen s smerjo, je sam še ni preplezal in tudi nikogar ni videl plezati v njej. S sprotnim nameščanjem varovanja jo prepleza v prvem poizkusu.
- »Na flash« je način. pri katerem ima plezalec informacije o steni, lahko gleda nekoga drugega plezati, vendar smer kljub temu prepleza v prvem poskusu.
- »Vzpon z rdečo piko« je način, ko je plezalec smer že preplezal ali pa se je nanjo podal ponovno, zaradi neuspelega predhodnega poizkusa. Končni vzpon mora biti opravljen v enem poizkusu od tal do vrha, s sprotnim nameščanjem varoval, pri tem pa plezalec ne sme počivati na klinih ali izven dane smeri. Če pade, se mora vrniti na začetno izhodišče, potegniti vrv iz klinov in pričeti znova.
- »Vzpon z rdečim krogcem« je način prostega plezanja s padcem. Soplezalec spusti padlega plezalca do prvega počivališča ali na varovališče, od koder nadaljuje plezanje, ne da bi potegnil vrv iz klinov. Tak način pride v poštev pri visokih stenah, kjer bi za varovanje potrebovali večje dolžine vrvi. Pri športnem plezanju štejejo le prvi trije načini.
- »Plezanje z varovanjem od zgoraj« je način pri katerem je plezalec med plezanjem varovan z vrvjo preko sidrišča na vrhu smeri. Najpogosteje se ti načini uporabljajo za začetnike in za študije novih smeri.
Za tovrsten šport je torej potrebno imeti dovolj moči v rokah in nogah ter kondicije, da lahko plezalec kljubuje gravitacijskim silam, trenju ter ostalim dejavnikom, s katerim se spopada na razgibani vertikalni površini. Vsekakor je poleg tega potrebna tudi vztrajnost ter dobra strategija, ki lahko olajšata in zmanjšata čas vzpona. Verjetno je pri plezanju še bolj opazna filozofija, ki pravi, da je do vsakega cilja mnogo in neskončno različnih poti – le najti jih je potrebno.
Tekst: Zala Pia Lipičnik