Slovenske novice, 19.03.05 - Biserka Karneža Cerjak: Da, to je Cirila Zorko, prav lahko jo je spoznati

Tedenska tribuna

Tihe smučine brezmadežnega visokogorja

Dramatičen trenutek. Na srečo je skupina mladih v spremstvu dveh konj, ki so ju lahko izmenično jezdili, že prišla skoraj do vrat planinske koče. Veselje je bilo nepopisno, razburljive zimske počitnice so se začele. Cirila Zorko, sicer rojena v Celju, je takrat obiskovala srednjo šolo v Beogradu, kjer se je na železnici zaposlil njen oče. Mama, sestra znanega slovenskega pisatelja Toneta Seliškarja, je bila gospodinja in je skrbela predvsem za urejen dom šestčlanske družine. Tri sestre, Cirila, Iva in Milena, in brat Jože, sami športniki. Na Savi in Donavi so se kopali, čolnarili, plavali čez Savo, kjer so na dnu, v blatu, živeli somi. Velikega, težkega dobrih 80 kilogramov, kot je zatrjeval ribič, je uspelo videti tudi Cirili. Družinski hobi sta bila tudi hribolazništvo in seveda smučanje. Najprej na beograjskem Topčideru, Avali, potem iz Beograda na divji Kopaonik. Pozneje v Sarajevo, od koder so se s Trebeniča spustili vse do mesta, potem Jahorina ...

Mladostnica v visokogorju
Bila so nora mladostna leta, bil je čas tridesetih let prejšnjega stoletja. Cirila si je ob prvem zaslužku kupila celotno opremo za hribe ter opremo za smuči. Bila je izjemno pogumno dekle, tudi danes bi se marsikdo začudil nad ravnanji mladostnice, ki si na rame oprta nahrbtnik in se sama odpravi na večdnevno potepanje po slovenskem visokogorju. Njeno večje samostojno potepanje po Julijcih in Kamniških planinah je trajalo kar dvajset poletnih dni.

»Med potjo po hribih lahko vedno koga srečaš, če hočeš, si vedno lahko najdeš prijetno družbo. Tako sem bila tudi jaz redko sama, je pa res, da sam vidiš več kot bi sicer. S seboj sem imela vse, kar sem potrebovala. Moj telečnjak, nahrbtnik iz telečje kože, ki je bil v zgornjem delu kosmat, se je odpiral kot knjiga. Vanj sem lahko zelo veliko zložila, dodatke pa sem privezala še z jermeni. S seboj sem imela vsa potrebna oblačila ter opremo, v aluminijasti škatli sem imela zloženo hrano. Malo sladkega za energijo, malo tekočine v aluminijasti čutari, kakšno konzervo, instant juho. Težkih jedi, kot so sadje, nisem vzela s seboj. Imela pa sem kuhalnik, s katerim sem si ob vodi pripravila pravi piknik. S špiritom v trdem stanju sem si lahko pogrela jedi.«

Njena dobro zložena popotna kuhinja je bila vedno deležna pozornosti. Mnogi niso mogli razumeti, da ima s seboj toliko različnih stvari. »Pomembno je, da imaš vedno vsega po malem,« nas poduči Cirila. V dolgoletni planinski karieri je srečala tudi planince, ki so naokrog hodili kar z napol praznim nahrbtnikom: »Takšno ravnanje je neodgovorno in tako nastajajo nepotrebne nesreče. Kdor nima s seboj vsega, kar je nujno potrebno, naj raje ne izziva.«

Samo cigarete za oglarja ni imela
Cirila je rada zahajala na Komno in Vogel. Sprva peš iz Bohinja, nato pa še v snegu peš na Vogel. V njenih časih ni bilo nobenih vlečnic, kljub temu pa je bil užitek pri turnem smučanju neizmeren. Še raje je odšla v Trento, v katero je bila, kot pravi, čisto zaljubljena. Tam je ostala več dni ter hodila na izlete: »Sorazmerno zgodaj sem hotela na Triglav in zgodilo se je, da je začel padati sneg. V dolini Zadnjice sem prenočila, nato sem se odpravila naprej proti Doliču. Snežilo je, nikogar nisem srečala, le oglarja, ki je žgal oglje. Ustavila sem, prosil me je za cigareto in še danes mi je žal, da je nisem imela v svojem telečnjaku. Prav smilil se mi je, ko je tako podnevi in ponoči čisto sam pazil na oglje.«

Cirila se je kar petindvajsetkrat povzpela na Triglav, velikokrat tudi povsem sama, večkrat so se ji na poti pridružili otroci prijateljev. V tistih mladih časih je imela veliko prijateljev z Jesenic, ki so bili prav zagnani hribovci: »Ponoči so delali v tovarni, podnevi pa hodili v hribe. Enkrat so me hoteli vleči čez severno triglavsko steno, a kaj, ko se je spomladi leta 1941 začela vojna.« Leta pozneje, ko je bila že poročena, sta se z možem vzpenjala na Triglav celo po zaledeneli poti.

Sam padeš, sam se moraš pobrati
Tudi s prijatelji iz Smučarskega kluba Ljubljana je večkrat izkusila izjemno nevarne vremenske razmere: »Bivali smo v planinski koči na Lipanci, to je desno od Pokljuke proti Triglavu, ter od tam smučali proti Mrzlemu studencu in naprej po cesti do Bleda. Po krasni smuki se je bilo treba spet vzpenjati, skupaj s smučmi in prtljago. Ravno takrat je na Lipanci zapadlo veliko snega in pod njim se je začela delati velika razpoka. Grozil je plaz, a na srečo smo pravočasno prišli na drugo stran.«

Nesrečam se seveda ni dalo povsem izogniti, čeprav tako hudih poškodb, kot jih pomnimo v času, ko nas razvajajo žičnice in vlečnice, ni bilo veliko. Cirila je bila izjemno previdna: »Takrat je moral vsak nase zelo paziti, sama sem dobro vedela, če bom padla, se bom morala tudi sama pobrati.«

Najhujši je bil padec pod Vitrancem, kjer si je zlomila nogo: »Zlom je bil zelo kompliciran, za mavec na nogi pa je poskrbel zdravnik. Kakšnega posebnega zdravila po odstranitvi mavca ni bilo, zdravnik mi je le dejal, da naj se veliko kopam, gibljem, nogo pa naj mažem z maslom.« Leta pozneje se ji je zgodila še ena nesreča na Krvavcu, izvin kolena pa ji na srečo ni pustil hujših posledic. »Po tistem se je šele začela prava smučarija,« vzneseno izdavi Cirila, ki je pravzaprav presmučala svoje življenje. Na Komni, kjer je en teden smučala vsak dan od jutra do večera, jo je prizadela celo sončna slepota. V Ljubljani so se smučali na Golovcu ter na Rožniku, ker pa ni bilo vlečnice, so se morali vsakokrat znova vzpenjati. Prijetni so spomini na vlak, poln smučarjev, ki so ob nedeljskih dnevih vijugali na Polževem pri Višnji Gori. Tudi Žlebe pod Katarino so bile zelo priljubljene, Cirila pa je tam spoznala svojega moža Franja.

Z nahrbtniki in smučmi na kolo ali vlak
Po njunem prvem skupnem smučanju sta vedno bolj začela zahajati na Krvavec, kjer je imel Cirilin mož, vneti hribolazec in alpinist, v najemu planinsko kočo na Javorci na Veliki planini. Iz Ljubljane sta se pogosto peljala z vlakom, ki je takrat še imel živinske vagone, nanj pa sta natovorila tudi kolo. Pogosto sta se s kolesom pripeljala že iz Ljubljane, nato pa ga pustila pri kakšni hiši.

»Ko sva se nekoč vračala s Krvavca in se peljala skozi Kamnik, nama je na poti najmanj petkrat razneslo zračnice. Bila sva že čisto obupana, v Ljubljano sva vsa premočena od dežja prikolovratila šele po polnoči.« Dolgotrajno potovanje je seveda potekalo tudi v nasprotni smeri, saj takrat do Krvavca še ni bilo nobene žičnice. Cirila je bila takrat v banki zaposlena kot uslužbenka, njen mož Franjo pa je delal v Narodni in univerzitetni knjižnici. Takoj po službi v petek, včasih celo nekoliko prej, sta si s skupino prijateljev oprtala nahrbtnike in smuči ter se odpravila na tri- do štiriurno hojo na Krvavec. Tako so na Jezerco prišli do desete ure zvečer, prijatelji pa so se zbrali v eni od najetih planinskih koč.

Na Jezerci je bilo takrat osem pastirskih koč, njihovi lastniki pa so bili kmetje iz doline. Koča, ki sta jo najela Cirila in Franjo, je bila nekaj posebnega in zato tudi spomeniško zaščitena. Njena streha je segala do tal, pod podaljšanim delom je bil prostor za živino. Lepo sta si jo uredila, v njej sta imela ležišče, pohištvo ter štedilnik, pred njo pa je imela Cirila celo svoj vrt. Jeseni sta si pripravila drva za zimo, pozno spomladi vsako leto pa sta morala kočo zapustiti. Takrat so jo namreč začeli uporabljali pastirji, ki so pasli živino ter pridelovali sir.

Županstvo razigrane Žabarije
Na Jezerci se je zbirala vesela druščina približno tridesetih prijateljev. Vsi so imeli v najemu planinske koče ali pa so imeli svoj vikend. Veseli ljudje so Planino imenovali kar Žabarija, v koči Cirile in Franja pa je bilo ustanovljeno županstvo Žabarije. Še danes ima ohranjeno emajlirano tablo z napisom županstva, njen mož pa je vse dogodke opisal in narisal v svojih spominskih knjigah. Posebno slovesen je bil njegov že 200. vzpon na Krvavec, medtem ko se je Cirila nanj povzpela več kot stokrat. V dežju, soncu in snegu, ki ga je nekoč zapadlo toliko, da odhod s Krvavca, na katerem še ni bilo nobenih vlečnic, sploh ni bil možen.

Med bivanjem na Jezerci se je izkazala ne le kot izkušena planinka ter smučarka, temveč tudi izvrstna gospodinja: »Za polno hišo sem morala večkrat skuhati lonec ričeta, za otroke, ki jih sama nisem imela, sem vsakič pripravila več kot trideset palačink. Skozi dimnik jih je najprej zavohal moj nečak Igor. Hrano smo znosili v nahrbtnikih, včasih pa smo seveda tudi kaj pozabili. Nekoč smo morali zraven žgancev piti le vino, saj drugega nismo imeli, kar pa sploh ne pomeni, da smo s pitjem pretiravali. V zimskih razmerah je namreč takšno početje smrtno nevarno. Nekoč, ko sva se z možem sama odpravila proti Krvavcu, sva že v dolini srečala veselo druščino, ki se je nalivala s pijačo. Pozneje, ko sva prišla v najino kočo, sva na podstrešju zaslišala ropot. Dva od vesele druščine sta se onemogla od dolge poti zavlekla na podstrešje. Bila sta že vsa brljava, kot rečemo, in če naju ne bi bilo tam, bi ponoči zmrznila. Bila sta čisto izčrpana in še danes ne morem razumeti, da njuna prijateljska druščina sploh ni bila pozorna na to, da ju ni več poleg.«

Pisana druščina na Planini
Žabarji, kot so se radi imenovali, so bili resnično pisana druščina. Skupaj so zahajali v dom na Planini, kjer so prijateljevali s tedanjim oskrbnikom. Tam so seveda tudi lumpali, med najodmevnejšimi dogodki so bile maškarade.

Pozneje je pri domu nastala prva, zelo enostavna vlečnica. Vsi skupaj so se prijeli za vrv, in ko so na vprašanje A ste že? vsi v en glas pritrdili, je žičničar potegnil. Če je en izmed njih padel, je bilo vse narobe, saj so začeli padati tudi drugi. Pod Krvavcem so hodili na turne smuke in smučali po Tihi dolini, kjer v tistih časih ni bilo še nobene vlečnice. Le vozna pot, po kateri so šli kmetje z vozovi.

Čeprav so pozneje postavili žičnico, se Cirila gazenju in pešačenju ni odpovedala. Rada se je sama, brez spremstva, spustila iz Jezerce do začetne postaje vlečnice, od tam pa še nižje dol proti Cerkljam: »Smučala sem, dokler se je dalo, potem pa smučke dol in peš naprej proti Cerkljam.«

S seboj je vodila tudi otroke prijateljev ter nečake. Z njimi se je vzpenjala na Krvavec, prav tako je skrbela zanje na smučanju: »Otrok nisem navadila le smučanja, temveč tudi drugih športov. Za darilo sem vedno podarila le športne rekvizite, najraje nahrbtnike, in seveda tudi kakšno poučno knjigo.«

Druženje so nadaljevali tudi v bližini Kamnika v luštni oštariji Pri nebeškem očetu. Tam so večkrat prespali, medtem ko so v Ljubljani najraje prijateljevali v takrat zelo znani gostilni Pri Slamiču v Rožni dolini.

Tako je teklo skoraj trideset let. Planinska druščina se je vedno bolj redčila, prijatelji so drug za drugim začeli zapuščati Planino, prihajale so nove generacije. Stare koče so začele izginjati, domačini so jih povsem predelali. Ko so lastniki planinske koče, ki sta jo imela v najemu Cirila in Franjo, umrli, sta prenehala hoditi tja. V letu moževe smrti se je Cirila še zadnjič povzpela vrh. Peš do njune nekdanje koče in znova peš v dolino. »To je bilo moje slovo od Planine.«

Vriskajoč v srcu od čistega veselja
Čeprav je Cirila dopolnila že 87 let, je še vedno izjemno aktivna. Dolgoletna članica Planinskega društva Ljubljana Matica se rada odpravi na pohodniške izlete. Šmarni gori se je morala odpovedati, medtem ko je pohod na Toško čelo njena zvezda stalnica. Do vznožja se odpelje z avtobusom, po enourni hoji se rada ustavi v lovski koči Klobuk. Ob koncu tedna se sprehodi ob Ljubljanici proti Starim Fužinam ter krmi plavajoče račke. Spominjajo jo na ptičke, ki jih je krmila v najeti planinski koči na Javorci, pa na vse tiste bele zajčke in podlasice, ki so se v snežni zimi odeli v belo. Pred njo so na mizi položene spominske knjige moža Franja. Zajeten kup več kot dvajsetih umetnin. V izbranih besedah in lepih podobah je opisano vse minulo, lepota planinskega sveta:

»Šel sem vriskajoč v srcu od čistega veselja. Spoznal sem svet planinski, in ko sem stopil vanj, se mi je zdelo, da sem v velikem božjem hramu, ter sem se odkril. Tu sem iskal tolažbe in miru, solnca in zdravja in našel sem vse tiho zadovoljstvo v srcu in svojo srečo. In sedaj? Kadar solnce razlije svojo toploto po poljih in njivah, kadar se kadi preorana brazda, kadar zapoje v višavah škrjanček in zazelene po gozdnatih pobočjih med temnimi smrekami zelene bukve, kadar gora raztresa s svojih orjaških pleč zimske zamete, tedaj se predramim in pretegnem, pomlad je spet ...«

Biserka Karneža Cerjak