Novice občine Žirovnice - Iz preteklosti: Zgodba o Žirovniškem Trebušniku ali kdo je bil Trebušnikov stric?
»Kaj ga res ne poznate? Saj je mož znan malodane po vsej Gorenjski … No, hočem vam ga tako popisati, da ga boste takoj spoznali, če ga boste srečali. … meri skoraj šest čevljev, glavo ima tako veliko, da mora klobuk vselej posebej naročiti; trebuh kot polovnjak, noge, ki bi nosile tudi slona, in kogar on udari, potrebuje samo še mrliški ogled.«
Tako se začne zgodba o slavnem gospodu Trebušniku in njegovi poti na Triglav, ki jo je spisal planinski pisatelj Janko Mlakar. Povod zanjo je bila prošnja Mohorjeve družbe, naj za koledar leta 1907 opiše pot na Triglav. Da bi bil opis bolj slikovit, si je pisatelj omislil izmišljeno turo z zabavnimi gorniki, med katerimi je bil tudi gospod Trebušnik. Profesor Koželj pa je zgodbo prelil v slike.
Pisatelj Janko Mlakar je v tistem času velikokrat hodil na Breznico k tamkajšnjemu župniku na počitnice. Med svojim dopustnikovanjem je spoznal Antona Kržišnika, po domače Mulejevega iz Žirovnice, ki je bil po zunanjem izgledu in značaju zelo podoben glavnem junaku zgodbe. Ljudje so podobi hitro povezali in žirovniški gostilničar in konjski trgovec je postal oživeli literarni junak. Ker pa so domačini vedeli, da ni bil nikoli na Triglavu, so ga nenehno dražili: »No, Trebušnik, ali upaš na Triglav!« In po pripovedovanju njegovega sina Viktorja, ga je nekega dne to tako razjezilo, da je stavil 100 litrov piva, da se bo poleti povzpel na Triglav. In tako je tudi bilo. Leta 1910 je najel pet ljubljanskih študentov, da so ga spremljali na tej poti. Na turi je izgubil šest kg. Ko se je poslovil od doma, je tehtal 148 kg, vrnil pa se je s 142 kg. Takrat je v domači gostilni priredil gostijo. Postal je še bolj slaven, zaradi ture pa je moral na okrajno sodišče v Radovljico na zagovor. V tistih časih se je namreč odvijal ogorčen boj med slovenskimi in nemškimi planinskimi društvi za prevlado v naših gorah, ki so bile na gosto posejane z nemškimi kažipoti in kočami. Na poti s Triglava ga je to tako razjezilo, da je pometal vse nemške kažipote in se na sodišču duhovito zagovarjal: »Gospodje sodniki, morate me razumeti. Bil sem utrujen pa sem se spotoma naslonil na tiste kažipote, ki so pod mojo težo popustili …«
Da je bil Anton Kržišnik pravi domoljub, kaže pripoved povezana žirovniško železniško postajo. Leta 1870 je bila zgrajena železniška proga mimo Žirovnice, ki je povezovala Ljubljano z Belo Pečjo. Sprva v Žirovnici ni bilo postajališča in ljudje so morali na Javornik ali v Lesce. Žirovnica je dobila postajališče šele čez približno 35 let. Trebušnik je bil za časa Avstro-Ogrske šestnajst let župan brezniške občine in v tem obdobju so postavili železniško postajo tudi v Žirovnici. Ob glavni cesti, kjer se je ustavil vlak, so uredili majhno uto za prodajo kart, poleg pa je bila še čuvajnici podobna stavba, v kateri so bili železniški uslužbenci. Na to poslopje so pritrdili tablo z napisom Žirovnica-Scherawnitz. Ime je moralo biti uradno napisano najprej v nemškem in nato v slovenskem jeziku. Trebušnik je prekršil ta predpis in železniška direkcija je večkrat zahtevala, da se zamenja vrstni red. Kržišnik pa je bil gluh za take intervencije. Neke noči so neznanci sneli tablo in jo razbili na koščke. Trebušnik je bil sila hladnokrven. Naročil je novo tablo, na kateri je bil slovenski napis spet na prvem mestu. Nekaj dni kasneje je nekdo tablo snel in jo vrgel v bližnji jarek. Po Trebušnikovem naročilu so jo pobrali in namestili na staro mesto. Ker se je to nenehno ponavljalo, je šel Trebušnik na železniško direkcijo in rekel: »Železniška postaja, tista baraka, stoji na občinskem svetu in dokler bom jaz župan, bo na tabli najprej slovensko ime. Če pa želite, da bo obratno, potem si kupite svet in si sami postavite železniško postajo!«
Železniška uprava je nato 150 m nižje proti Lescam kupila zemljo in dala postaviti novo postajno poslopje, na katerem je bil do 1918. leta napis po njihovi želji.
Leta 1942 so partizani požgali to poslopje in na istem mestu je bilo zgrajeno sedanje poslopje.
Kot kmet, gostilničar in konjski trgovec je Trebušnik kupoval konje po vseh deželah bivše Avstro-Ogrske. Nekoč je tako kupoval konje v tolminski okolici. Ponavadi je preko posrednikov po vaseh razglasil, naj tisti, ki prodaja konja, slednjega pripelje na določeno mesto, kjer se bodo pogodili za ceno. Na takih sejmih so precej zaslužili tudi konjski mešetarji, ki so zaradi denarja povečini delali v korist Trebušnika. Po nekem takem sejmu in ko je Trebušnik s pomočjo kmetov že odgnal vse kupljene konje v Most na Soči, kjer naj bi jih zjutraj naložili na vagone, so kupčijo dobro zalili z vinom v gostilni v Tolminu. Zvečer je v gostilno prišel nek kmet in že dobro razpoloženemu Trebušniku potožil, da zaradi dela ni mogel pripeljati konja na sejem. Ker pa potrebuje denar, je konja pripeljal sedaj. Trebušnik si je konja ogledal in sklenil kupčijo. Konj je do pozne noči čakal novega gospodarja pred gostilno. Ko so jo zapirali, je Trebušnik konja prijel za vrv in jo peš mahnil proti Mostu na
Soči. Nabriti tolminski fantje pa so mu na skrivaj odrezali vrv, tako da je šel konj po svoje, oziroma nazaj h gospodarju. Dobro opiti Trebušnik pa je med potjo dremal in sploh ni pogledal nazaj. Zjutraj pa se je rohneč vrnil v Tolmin, češ kdo mu je ukradel konja in komaj so ga potolažili, da je bila to le šala.
Trebušnik je bil pravi veseljak. Rad ga je pil, toda le redkokdaj je bil pijan. Dnevno je spil od dva do štiri litre vina, se spominja Viktor, pa se mu ni poznalo. Mati je včasih pogodrnjala: »Čudno, da se nikoli ne nasitiš tega vina.« Oče se je le nasmehnil, pomežiknil, dvignil kozarec in rekel: »Žena, zdaj pa ga bom kozarec še na tvoje zdravje.«
Ko se je nekoč vračal iz Radovljice, kjer je za stavo spil zares veliko, ga je žena opazovala iz kuhinje, kako mu omahuje glava, oči so mu škilile izza debelih vek, in je rekla: »Odkar sva poročena, te še nisem videla takega.« Trebušnik pa ji odgovori: »Že vse življenje mi govoriš, da ga nisem nikoli sit, kot vidiš, danes sem ga pa.«
Anton Kržišnik je bil torej gostilničar, konjski trgovec in župan. Rojen je bil 6. januarja 1860 v Gorenji vasi v Poljanski dolini. Ko je bil star pet let, je njegov oče kupil Poharjevo hišo v Žirovnici. Imel je še sestro in tri brate, ki so bili vsi zelo bistri in so uspešno vozili skozi življenje. Anton se je poročil najprej z Mulejevo vdovo in priženil tri otroke, z njo pa jih je imel še šest. Po ženini smrti se je ponovno poročil z veliko mlajšo Ano Brejc iz Nove vasi, ki mu je povila še devet otrok. Ana je dočakala visoko starost in je po smrti sina Stanka, ki ni imel potomcev, še vse do leta 1958 uspešno vodila Mulejevo gostilno. Bila je zelo lepa, pametna in pridna ženska. Trebušnikovo hudomušnost in smisel za humor je podedoval sin Viktor, ki je bil dober prijatelj pisatelja, domačina Jožeta Vidica. Ta je vse zgoraj zapisano tudi zapisal in tako ohranil v spominu značaj slavnega žirovniškega debeluha. Janko Mlakar je ustvaril Trebušnika, ki je imel vse značilnosti Slovenca tistega časa, Anton Kržišnik iz Žirovnice pa mu je bil najbolj podoben. Mlakar je zapisal še več zgodb o Trebušniku: Trebušnik na slovanskem jugu, Kako se je Trebušnik vozil v Trst, Trebušnik na Dunajski lovski razstavi. Vse so spodbujale narodno zavest, predvsem pa ljubezen do domače zemlje, planin in morja.
Danes živi v žirovniški občini kar nekaj Trebušnikovih potomcev. Njegova vnukinja Regina se spominja, kako je kot majhno dekletce s kostanjevo vejo pahljala starega očeta na dvorišču pod kostanjem in ga s tem branila pred nadležnimi muhami in vročino. Ker je bila tako pridna, ji je ded obljubil žrebička od najboljše kobile. Takrat je bil ded že zelo bolan, tehtal je 145 kg, rad pa je posedal na dvorišču v senci kostanjev, na posebnem, tapiciranem fotelju.
V njegovi gostilni je bilo vedno živahno. Še posebej ob večerih, ko so se pri njih zbirali sosedni kmetje in se pomenkovali o delu. Pomenki so se včasih zavlekli pozno v noč. Kot spomin na tiste dni, je sosedova Julka takole zapisala: »…ob večerih tja vaščani zahajali so radi, da o kmetijstvu so se pomenkovali. Mednje zahajal je cigan, kodrastih las in črnih oči, violino tako lepo je igral, da vsi strmeli so vanj. Dekleta so vzdihovala: Oj ti lepi fant, zakaj, zakaj si cigan?....«
Velikokrat so v goste prišle Grosove »punce« iz sosednje kavarne in pod Malkinimi prsti so zaigrale citre, ostale sestre pa so zapele. Trebušnikova najljubša pesem je bila Pozdravljena Žirovnica.
Rodni kraj mi bod pozdravljen,
kličem te iz dna srca,
nikdar mi ne boš pozabljen,
pozdravljena Žirovnica.
Idem tja po beli cesti,
pesem milo se glasi,
fantje pojejo na vasi,
da v tiho noč zveni.
Kaj so to za eni fantje,
ki pojejo tak lepo,
to so fantje vsi soldatje,
vsi v vojsko pojdejo.
Tam kjer Cilka pesmi poje,
strune ubira Angelca,
tamkaj so spomini moji,
pozdravljena Žirovnica.
Po članku Jožeta Vidica, Triglavska Trebušnika ( JIL, Jesenice 1991, str. 239 – 244), zgodbah Janka Mlakarja, Gospod Trebušnik ( MK, Ljubljana 1974) in pričevanjih Regine Matič in Julijane Rejc, zbrala in povzela Natalija Štular.