Po dolgih osmih letih na vrh očaka.
Leta hitro minevajo in nekatere stvari pridejo redko na vrsto. Tokrat se na pot odpraviva okoli poldneva in na izhodišče poti na Pokljuki pripeljeva že popoldan, ko oprtava težka nahrbtnika in pričneva hojo proti planini Konjščica.
Stopava po kolovozu skozi gozd nad strugo potoka Ribnica. Drevesa nudijo senco pred vročim soncem. Prestopiva pašna vrata in tik pred planino pod seboj ugledava manjši slap potoka Ribnica, ki izvira na planini in pričenja svoj dolgi tek po porasli globeli in pred Srednjo vasjo ustvari dva slapova. Potok se izlije v Mostnico, ta pa v Savo Bohinjko. Narediva še nekaj korakov in sva na planini, kjer se pase govedo in jo obkrožajo gozdovi in stene Močil, Slemena in Viševnika. Greva mimo pastirske koče, kjer kraljujeta mir in tišina, preko pašnika do Klancev, pobočja, kjer pot vijuga med ruševjem in po kateri se povzpneva do krnice Jezerce. Srečava prve pohodnike, ki se vračajo na Rudno polje. Na planini je čreda mladih juncev, ki mulijo travo in se ne menijo za obiskovalce. Nad krnico so pobočja Viševnika, Malega Draškega vrha in Slemena. Stopiva po eni od številnih stezic, kjer so že pripravili kopice macesnovega lesa in drugih stvari za obnovitev poti. Počasi se vzpenjava pod pobočje Velikega Draškega vrha, kjer odvijeva in se povzpneva na Studorski preval pod Slemenom. Odpre se lep pogled na nižjeležeče Ciprje, kjer izvira Mostnica, na del jezera in Bohinjske gore. Narediva kratek odmor in nato greva po poti sprva navzdol, nato prečiva južno pobočje Velikega Draškega vrha in sledi dolgo, dolgo prečenje pobočij Tosca.
Pri odcepu poti proti vrhu gore pohodnike pričaka klopca in ne gre, ne da bi se ustavila in užila polno žlico čudovitih razgledov na planini Uskovnica in Krstenica ter številne vrhove, nato pa nadaljujeva svoj pohod na zahodno pobočje, kjer se Stogom pridružijo še Debeli vrh, Škednjovec, Mišelj vrh in drugi. Pot je usekana v skalo prepadnega pobočja, kjer srečava nekaj pohodnikov in nato nadaljujeva po prijetni poti z vedno več razgledi. Prvič uzreva najvišjega med vrhovi, katerega vrh zakrivajo oblaki, medtem ko se nižjeležeči vrhovi kopljejo v soncu.
Greva mimo križišča poti in se počasi spuščava s pogledi na planino Velo polje pod seboj in na bližnji Vodnikov dom pod Bohinjskimi vratci, ki ločijo Tosc in Vernar, za katerim se pneta v nebo Čilkenman in Cesar. Iz čiste tišine kmalu stopiva v živahno atmosfero doma, okoli katerega je kopica planincev in kjer srečava nekaj znancev, s katerimi se zapleteva v razgovor. Narediva odmor, se okrepčava, dolijeva svežo gorsko vodo v čutarice in meh in ponovno oprtava nahrbtnika ter stopiva na označeno pot, kjer razveseljuje že jesensko cvetje. Prečiva pobočja Vernarja proti severu, greva čez melišča, prekoračiva kratko skalnato polico, doseževa veliko skalno zaporo, preko katere se povzpneva ob pletenicah po narejenih kamnitih stopnicah in odprejo se novi razgledi na čudoviti gorski svet. Dohitiva znanke in skupaj dosežemo Konjski preval na višini 2020 m, kjer se naša skupna pot razide. Znanke gredo na Triglavski dom na Kredarici, midva pa greva levo proti Planiki.
Spremeni se narava pobočij in stopava skoraj po puščavi, kjer prevladuje siva barva skalovja. Pot gre sprva povprek, višje se obrne naravnost navzgor, se kmalu položi in iz roba prve kotanje se prikaže vrh Triglava. Soncu se pridruži mrzel veter, ki se le krepi in ustvarja že skoraj zimsko mrzlo idilo, le da še ni snega. Ni več daleč do današnjega cilja, le še nekaj minut hoje narediva in sva pri domu Planika pod Triglavom, na višini 2408 m, kamor je že padla senca Rjavca. Hitro smukneva v zavetrje doma, si naročiva topel obrok in čez čas stopiva v izbo skupnih ležišč, kjer bova prenočila.
Noč hitro mineva. Zunaj zavija veter, ki podi meglice in oblake, gamsa stopata po okolici, na nebu sveti mesec in stotine svetlih zvezd in proti jutru vstanejo prvi zanesenjaki in se odpravijo na pot. Midva še počakava in vstaneva malo pred sončnim vzhodom, zajtrkujeva ter se pridruživa kopici obiskovalcev ter usmeriva svoja pogleda na vzhod, kjer je pas oblačnosti, nad katerim pokuka sonce in pošlje svoje tople žarke na zemljo. Gore se obarvajo v škrlat, ki hitro poide in čez čas so stene že v svoji sivini. Čas je za odhod. Oblečeva skoraj vse, kar imava s seboj. Opasava plezalna pasova, na katera pripneva samovarovali, preko kap povezneva čeladi, palice pritrdiva na nahrbtnika in z rokavicami na rokah pričneva hojo. Od doma se povzpneva preko melišča do vznožja južne stene Malega Triglava, kjer se preko ozkega strmega žleba povzpneva na dobro varovano pot, ki naju v cikcaku popelje čez drobljivo pobočje. Srečava prve pohodnike, ki se že vračajo. Tik pod vrhom se priključiva poti s Kredarice, po kateri se vzpenjajo planinci. Na srečo ne piha premočno in ni nujno potrebno uporabiti samovarovala. Hitro se vzpenjava.
Doseževa vrh Malega Triglava na višini 2725 m in se spustiva po razglednem ozkem grebenu v sedelce, kjer pričneva vzpon na najvišji vrh. Na srečo še ni veliko prometa, le nekaj jih gre navzdol in tem se primerno izogneva pri srečevanju. Dohitiva včerajšnje znanke, ki naju spustijo predse, da v enakomernem tempu napredujeva proti vrhu. Razgledi pa, da ti jemlje sapo. Nad dolino Vrat se bohotijo oblaki, ki občasno odprejo pogled na verigo vrhov od Pihavca preko Škrlatice do Vrtaškega slemena, na drugi strani pa pogled seže vse do Krna, da o vrhovih okoli Kredarice ne izgubljava besed. Hči me nekajkrat počaka in tako gre vse do vrha, na katerega pridem kmalu za njo. Najvišji je pač najvišji in višje v naših gorah ne gre. Na vrhu 2864 m visokega Triglava stoji Aljažev stolp in tu je najbolj zaželjen posnetek, ki ovekoveči vzpon na goro naših sanj. Na vrhu piha, a ne premočno. Poiščeva malce zavetrja in se prepustiva pogledom na stotine, tisočere vrhov. Kamor seže pogled, tam je nekaj lepega, mamljivega in hrepeneče božajo najini pogledi vrhove in doline, kamor sije sonce in se pode meglice oblakov. Po dolgih osmih letih sem na vrhu očaka in kdo ve, kdaj, če bom, bom spet stal pri Aljaževem stolpu. zato je vsak današnji trenutek enkraten.
Na vrh pridejo znanke in za njimi se že vije kolona, tako da je treba na pot. Pred tem se okrepčava, odžejava in nato ponovno oprtava nahrbtnika in stopiva z vrha. Navzdol greva kakor hitro nama omogoča promet. Ko ga ni, sva hitra. Ko je, upočasniva in previdno greva mimo pohodnikov in tako gre vse do križišča poti za Kredarico, kjer odvijeva proti Planiki in je pohodnikov le še za vzorec. Hodiva počasi in varno, srečava preščico, nekaj naju prehite in že sva v in iz žleba na prostranem pobočju, po katerem se spustiva do melišč, kjer pospraviva plezalno opremo v nahrbtnika in sproščujočega koraka prispeva do koče. Narediva kratko pavzo in še v vetru nadaljujeva spust srečajoč pohodnike, ki se vzpenjajo. Spustiva se pod Triglavskim Voglom na Konjski preval, kjer veter oslabi in pričneva vzpon po severovzhodnem grebenu nad slikovito krnico, ki jo obkrožajo Cesar, Čilkenman, Vernar, Rjavka in nekaj neimenovanih vzpetin.
Povzpneva se na prvo, ki nudi enkratne razglede na vrhove nad Krmo, Velsko dolino, Kalvarijo in Ržke pode, nato se malce spustiva med ruševjem na travnati in kamniti cvetoči del krnice, da se ponovno vzpenjava na koto 2096 m, kjer je potrebno malce poprijeti za skalo, da stopiva na njen vrh in ga krstiva za Špelin vrh, s katerega vidiva verigo vrhov nad dolino Krme. Naj v najinih srcih nosi hčerino ime, si rečem in se ji nasmehnem. Z vrha se spustiva v krnico in na pobočje Cesarja. Poiščeva komaj vidno stezico in po njej greva do širokega 2098 m visokega vrha, kjer narediva daljši premor s krasnimi pogledi od Stogov do Rjavine.
Z vrha se spustiva na označeno pot in pričneva vrnitev po poti vzpona. Srečava nekaj pohodnikov, se spustiva po stopnišču, prečiva pobočja Vernarja in že sva pri Vodnikovem domu, kamor je ravnokar helikopter pripeljal pijačo in hrano. Privoščiva si oddih, pojeva enolončnico in spijeva nekaj pijače, dopolniva zalogo vode in že sva na poti.
Hodiva pod ostenji Tosca, greva iz zahodnih sten na južna pobočja in prideva do zasedene klopce, tako da predahneva na zemljini in seveda ob lepih pogledih na Bohinjske gore. Nadaljujeva dolg sprehod z nekaj vzpona in spusta in doseževa že utrujena Studorski preval, malce predahneva in se spustiva navzdol proti Jezercu. Šum vode naju popelje do izvira studenca, kjer si izmijem obraz in roke, hči pa še utrujene noge v ledenomrzli studenčnici, ki naju osveži in pripravi na zadnji del poti.
Spustiva se v krnico Jezerce, amfiteatru podobni kotanji v osrčju Draških vrhov, kjer se še pase živina. Stopiva na rob krnice in se po označeni poti spustiva v globoko dolino Konjščico na višino 1438 m, kjer se ustaviva pri pastirski koči in povprašava za skutine štruklje. O njih ne duha ne sluha in gospodar pravi, da tudi štrudlja ni in tako se odpraviva dalje. Zapustiva planino in se skozi gozd vrneva do avtomobila, kjer se najina pohodna pot konča.
Pospraviva pohodno opremo in se vrneva na Rudno polje, kjer si v hotelu privoščiva štrukljev tris, čokoladni, borovničev in skutin štrukelj ob hladni brezalkoholni pijači.