Začetek tedna: Številne čistilne akcije potekajo v teh dneh - okraski se z novoletne jelke pospravijo in shranijo
Nekoč, ko je tudi potegnil krepak pršni plaz z Jurjovca in porušil »frišen« smrekov nasad, se je na izpraznjenem prostoru zaraslo malinovje. Boter nas je pogosto zapeljal v Konec, kjer smo konec avgusta nabirali (za malinovec) in otroci predvsem jedli drobne sadeže. Okolica, visoke gore majhnim ne predstavljajo izziva, ta pride ali pa ne šele kasneje. Če imaš srečo, te starši ne silijo v gore, tako je možnosti, da se ti le te zamerijo, precej manjša. Pri nas je bilo še nekaj drugega, a o tem kdaj drugič ...
Mulci smo kmalu začeli trgati hlače lazeč po skalah in balvanih. Enkrat, ko je bilo prvomajsko srečanje še »pri Štritofu«, mi je uspelo dodobra strgati še tiste malo boljše. Začuda, kot se spomnim, se še mama ni preveč sekirala ob raztrganini, kljub številnim praskam, tudi na črnih čevljih, ki jih je povsem zakril šele globin, druge pa čas. Plezanje po balvanih in skalah je že dolgo znano in zaradi enostavnosti početja dokaj privlačno.
| »Vsak se vzpenja in vsak sestopa. Toplota premnogih doživetij privlači in greje naprej v čase, ko nas ne bo več. Tudi drobcen oprimek za trenutek ogreje neka roka, pusti na njem nezaznavno zrnce soli znoja in človek že upre oči naprej ...«
Geoffrey Wintrhop Young
|
S Sivnico sem se prvič (za)resno srečal pozimi. Duletu se nikakor ni ljubilo v gore, kjer je bilo precej novega snega, pa smo šli vadit in plezat pod skalo, ki je »bog si vedi kdaj« priletela z gore.
Seveda bi bilo zanimivo ugotoviti, s katere gore! Je to del Brane, morda Skute, ali pa ni priletela z druge strani in s tako silo, da se je zaustavila šele na nasprotni strani (govorijo o ledeniku, ki pa je skale le zasul)? Kdo bi to vedel, saj še za ime ni povsem jasno, je to siva ali sili iz gozda? Mikavna skala je edina od »treh znamenitih« v bistriškem zatrepu - Koncu, do katere ni speljana gozdna cesta. Do nje pridemo s ceste, ki pelje do Lepega kamna po kratkem vzponu. Na poraščeni vrh (drevesa na vrhu so idelne za urejanje varovališč) Sivnice vodi en dokaj lahek pristop, drugje pa je treba kar poplezati.
Do nekaj let nazaj je bilo število klinov zabitih v stene skromno. Temu so vzrok dokaj zasigane razpoke, v katere klini le s težavo prodrejo. »Napredek« in »sodobne zahteve«, torej želja plezati težje, in varnost so zahtevale svoje. Z mašincami navrtane so od zgoraj nastale številne nove smeri, na zaključkih katerih se še bleščijo verige, vmes pa številni sistemi vponk in trakov visijo kot okraski, ki jih nihče ne pospravi.
Če se še malo vrnem ... V previsu na severni strani se ob ploščicah svedrovcev opazi še en zakrivljen klin. Ta klin sem v izvrtano luknjico zabil sam. Z Genadijem sva začeto linijo, v katero sta bila dolgo časa zabita dva klina, ob neki priliki in za trening pred tremi desetletji tudi dokončala. Na odseku sva vzela nekaj starih klinov, jih malo obrusila, da niso bili več oglati, stoječ v lojtricah izvrtala »na roke« s kladivom in svedrom tistih nekaj potrebnih luknjic in tako počasi »prilezla čez streho«. Mislim, da nama še na misel ni prišlo, da bi nadelala smer od zgoraj, kar je v primeru takšnega tehničnega plezanja tudi nesmiselno. Nekajkrat sva si vmes uspela pomagati s krempeljcem, tako da je bilo malo manj naporno. Sedaj si mislim, da bi te kline, ki so jih najbrž kar težko izbili glede na okrušeno skalo, lahko tudi pustili, vendar spremeniti se dejstvo ne da. Tehniko pa bi človek, če bi to hotel, lahko tudi sedaj splezal - morda še lažje.
Glede na to, da so na Sivnici plezale številne generacije, da so na njej številni rodovi gorskih reševalcev »pilili« svoje znanje, da je na razu skoraj zgodovinska smer ... pa se pojavi vprašanje, zakaj urejati plezališče tam, kjer ni nobenega obiska. Sprehodite se in ne boste presenečeni, če boste našli odbit fosil, odprto zatrdelo vponko visečo v steni. Predvsem pa pojdite plezat, smeri so pripravljene, samevajoč »hotel Pod streho« pričakuje ...
Boris Štupar