... slepi in slabovidni s tremi novimi žigi Slovenske planinske poti
Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti so se na razmeroma hladno sobotno jutro podali na 36. etapo poti. Začetek je bil na Andrejevem domu na Slemenu na nadmorski višini 1096 metrov, kjer so planinci osvojili prvi žig tega dneva!
Kaj žene planince s slepoto in slabovidnostjo na vrhove? Cilj, ki ga imajo pred seboj, dobra družba in neizmeren užitek, ko lahko na cilju rečejo: »Za nas ni nikjer prav nobenih ovir«.
Njihova želja, navdušenje in veselje so neizmerni in izvirajo in njihovega poguma po doseganju njihovih sanj.
Pot se je proti najvišjemu vrhu dneva - Uršlji gori ali Plešivcu, dobri dve uri nadaljevala po gozdni poti, nato pa je sledil konkretnejši vzpon. Strmo vzpenjanje, ki se videčim ne zdi morda nič posebnega, predstavlja za slabovidne in slepe osebe poseben izziv, zato je bila na tem delu poti potrebna velika pozornost in usklajenost med spremljevalcem in slepim/slabovidnim.
Na 1699 metrov velikem hribu so nas pričakali čudovit razgledi na Slovenj Gradec in Črno na Koroškem, cerkev svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, najvišji čebelnjak v Sloveniji in planinski dom, katerega trenutno upravljajo člani PD Prevalje.
Čas na vrhu smo izkoristili za okrepčilo, ogled cerkve, nekateri pa so se povzpeli še na vrh Uršlje gore na kateri stoji križ. Pozdravil nas je tudi predsednik PD Prevalje, ki nam je predstavil zgodovino planinskega doma in s kakšnimi izzivi se srečujejo ob njegovem upravljanju.
Na vrhu smo seveda zapeli tudi našo himno Odločen korak in s tem vsem, ki so takrat bili na vrhu predstavili, kdo je ta zanimiva in zabavna druščina, ki si je ta dan z njimi delila košček čudovitega koroškega vrha.
Pot proti cilju dneva smo nadaljevali v smeri Poštarskega doma pod Plešivcem, ki leži na nadmorski višini 805 metrov. Zaradi strmine, premagati smo morali kar 894 metrov navzdol, smo stopali previdno, kar pa je bilo izjemno fino, saj smo tako hitreje zagledali gozdne jagode.
Do Poštarskega doma, kjer smo osvojili tretji žig v dnevu, smo si čas krajšali s pogovorom, z zobanjem gozdnih jagod in nabiranjem zdravilnih rož.
Prostovoljec Jan je bil že drugič spremljevalec slabovidnemu in je užival v pohodu: »Enostavno kratko povedano lep dan je za nami. Danes sem bil drugič na pohodu s slepimi in slabovidnimi in sem spremljal slabovidne osebe. Ogromno sem se naučil, življenjskih stvari, ki so mi bile prej mogoče na nek način blizu, ampak niso prišle do izraza. Ko vidiš, da imajo ljudje nek hendikep v življenju in kljub temu cilj, ampak pot je ta, ki bi lahko bila komorkoli dana, pa bi jo lahko osvojili. Dovolj so samozavestni, da jo lahko prehodijo. Mi spremljevalci pa smo zraven, lahko pomagamo in zdim se zelo mali od delu, ki ga počnem. Lepo je delati z osebo, se pogovarjaš, da veš, na katere stvari je potrebno paziti, na kaj biti pozoren in obojestransko zadovoljstvo se ves čas tke.
Mogoče je komu zdrsnilo, ampak to se ne dogaja le slepim in slabovidnim ljudem, ampak tudi polnočutnim. Bolj je častitljivo videti, kako se ljudje poberejo, brez pompa in gredo naprej kot da se ni nič zgodilo. In to je tisto močno, kar je vredno videti, spoznati, doživeti, ker mene napolnjuje. Domov nesem pozitivnost, da in če bo treba še kdaj it, bom rekel, ja. Jaz sem vesel, da sem bil povabljen v krog spremljevalcev. Tu ni konca. Vedno te ista energija vleče, da greš zraven. Ta pozitivnost, ki zažariš, zlasti po koncu pohoda, je neverjetna. Zaradi tega je faj it zraven in biti zraven. Želim si, da bi se nadaljevalo. Da bodo posluhi institucij takšni, da se bo to podpiralo naprej, ker je to potrebno.Takšni pohodi so zame dobrina, ki je ni moč kupiti.«
Veseli, da je za nami čudovit dan in da nas do zaključka našega izziva ločijo trije žigi manj, smo se z objemom in iskrenimi besedami »Kmalu spet!« poslovili.
Nives Felič
Vsak je videl pohod skozi svoje oči, Tina je svoje doživetje takole zapisala:
V soboto, 9. 7. 2022, smo se s skupino Odločen korak podali na Koroško z namenom obiska Uršlje gore. Naš dan se je začel že zgodaj ob 5.30 uri, ko smo že vsi veseli in polni energije živahno klepetali na postaji pri Koloseju in čakali avtobus. Z Odločnim korakom sem do sedaj šla v hribe le šestkrat in vsakič je podobno: vsi smo neučakani, sprašujemo se kakšna bo pot, ugibamo kdo pride in koga ne bo ... skratka je super.
Na avtobusu je bilo tako veselo vzdušje, da sploh nisem bila pozorna, kje se vozimo in kar na enkrat smo bili pred Andrejevim domom na Slemenu. Tam smo že vtisnili prvi žig tistega dne. Nato smo se počasi odpravili na pot. Prve štiri kilometre se je pot narahlo vzpenjala po široki makadam cesti. Kljub vročini v zadnjih dneh, je bilo na Koroškem kar malo hladno, saj smo ves čas hodili po senci in ugotovila sem, da je bila dobra odločitev, da sem si zjutraj oblekla dolge hlače. Pot je nato s ceste zavila na pašnik poln krav. Navdušena sem, kako lepo imajo urejen prehod nad električnim pastirjem. Povsod v gorah ni tako. Ponekod moraš visoko prestopati žice in nikoli ne veš ali si boš na hlačah kaj strgal oz. ali te bo kaj streslo. Na splošno v hribih rada hodim čez pašnike. Krave so sestavni del gora. Všeč mi je, kadar glasno mukanja in kadar predejo blizu, me pa vseeno postane malo strah, kadar se fotografiram povsem zraven njih.
S pašnika se je pot vedno strmeje vzpenjala. Hodili smo po gozdu. Tla so bila sestavljena iz korenin, zemlje in skalovja. Takšni tereni so mi zelo všeč, sploh kadar je vreme suho in ne drsi. Bilo je super, saj se do vrha ni kje izgubiti, zato smo hitrejši lahko šli naprej in malo pospešili tempo. Kljub temu, da včasih komaj diham, rada stopim malo hitreje. Glede na to, da slabo vidim, moram biti v urbanem okolju vedno previdna, dobro moram poslušati in biti zelo osredotočena na okolje. V hribih pa se sprostim, sploh takrat, kadar vem da je pot povsem varna. In ta je bila točno taka - strma, ampak varna na levo in desno stran. V takih situacijah dam vse od sebe, saj me to sprošča. Ko sem bila že čisto pri kraju z močmi, mi je moj partner in hkrati tudi spremljevalec Janko naznanil, da že vidi cerkvico na vrhu in korak je bil spet lažji.
Na vrhu smo se preoblekli in se okrepčali s hrano. Na smem pozabiti omeniti, da ima planinski dom na Uršlji gori res odlično hrano. Sama sem jedla golaž. Tudi vsi drugi, ki so naročili hrano, so bili zelo zadovoljni s svojim kosilom. V planinsko knjižico pa smo vtisnili drugi žig tega dne.
Po daljši pavzi in skupinskem fotografiranju pred planinskim domom, ter seveda našo himno Odločen korak, ki nikoli ne sme manjkati, smo se odpravili po drugi poti navzdol. Pot je bila najprej malo bolj strma, nato se je spet malo vzravnala - tam je bilo tudi veliko gozdnih jagod, ki smo si jih z veseljem privoščili, nato pa je spet postala malo bolj strma. Na poti navzdol smo premagali slabih 900 metrov višinske razlike.
Naša pot se je končala pri Poštarskem domu pod Plešivcem. Moja »pametna« ura pravi da smo vsega skupaj opravili 17 kilometrov. Tam smo še malo pomalicali, kaj popili in se pogovarjali. Za konec pa v knjižico dodali še tretji žig.
Tudi na avtobusu proti Ljubljani je bilo živahno in veselo. Ustavili smo se še na Trojanah in si privoščili slastne krofe. Vsi smo se strinjali da je bil dan popoln in se skupaj veselili naslednjega pohoda, ki ga bomo začeli na planini Kuhna, Gomilškovo zavetišče pod Krnom, prespali bomo v planinskem domu pri Krnskem jezeru in naslednji dan nadaljevali na Bogatin, Komno in sestopili v Savico.
Tina Ušeničnik
Zahvaljujemo se sponzorjem Lek član skupine Sandoz za podporo slepih in slabovidnih po planinskih poteh.