Večer, 05.01.07: Film Vikija Grošlja o Manasluju, tragedijah in zmagoslavju na gori in življenju
Večer, petek, 5. januarja 2007
Reportaže
Usodna gora Nejca Zaplotnika
Film Vikija Grošlja o Manasluju, tragedijah in zmagoslavju na gori in življenju ljudi pod tem himalajskim osemtisočakom bo premierno predstavljen v ponedeljek, v kratkem pa bo tudi na sporedu slovenske televizije
"Križ se je risal na belih pobočjih gore na drugi strani ledenika. Vedel sem, da bom sem še prišel," je konec aprila 1983 v svoj dnevnik zapisal Viki Grošelj. Nekaj ur pred tem je Nejca Zaplotnika, ki ga je zasul ledeni plaz, izkopal izpod kot kamen trdega ledu in ga pokopal na travnatem grebenu nad ledenikom, na tistem, kot piše v spremni besedi k enemu številnih ponatisov legendarne Zaplotnikove Poti, "najlepšem, najbolj osamljenem in najbolj žalostnem kraju Himalaje". Pod Manaslujem, 8163 metrov visoko goro v osrednjem Nepalu.
Grošelj se je od takrat nekajkrat vrnil pod Manaslu. Prvič že leto po Nejčevi smrti, ko sta skupaj s Stipetom Božićem osvojila vrh. Naslednjič je bil tam leta 1996, da bi izpolnil obljubo, ki jo je dal prijatelju, ko se je po tragediji trinajst let pred tem poslavljal od njega. Obljubil je, da bo, ko bo prišel čas, njegovo ženo Mojco in njune tri otroke pripeljal na njegov samotni grob. V soavtorstvu z Željkom Kozincem in Jocem Žnidaršičem je takrat nastala knjiga Pot k očetu, zgodba o nenavadni slovenski družini in pretresljivi zvestobi očetovemu spominu. "Magična dežela prijaznih ljudi, mavričnih barv in nezemsko visokih vrhov, na katerih so božanstva resničnost, ljudje, ki plezajo nanje, pa le privid, je v vseh nas, ki smo bili na poti k Nejcu, pustila sledi spoštljivega sobivanja človeka in narave," je takrat zapisal Viki Grošelj.
Projekt za zgodovino
Lansko jesen je bil spet v samotnih, nenaseljenih in težko dostopnih dolinah pod osmo najvišjo goro sveta, da bi posnel glavnino dokumentarnega filma Manaslu - Usodna gora Nejca Zaplotnika. Premiera filma bo v ponedeljek v Cankarjevem domu v Ljubljani, še ta mesec pa naj bi film videli tudi gledalci slovenske televizije.
"Film Manaslu je drugi iz serije o najvišjih vrhovih sveta. To serijo sem si zamislil, ker menim, da je največji slovenski alpinistični projekt 14-krat 8000 treba na primeren način prenesti na filmski trak in shraniti za zgodovino. Nanj smo namreč, tudi zaradi izjemnega ugleda, ki ga uživamo v tujini, lahko ponosni ne le slovenski alpinisti, ampak Slovenci nasploh," pravi Viki Grošelj, ki je sam stal na desetih od štirinajstih osemtisočakov, kolikor jih je na svetu.
Lani predstavljeni film o Makaluju je bil naravnan bolj jubilejno, saj je bil posvečen 30. obletnici osvojitve prvega slovenskega osemtisočaka. Manaslu pa je drugačen, pravi avtor. "Tudi tokrat pomemben del filma predstavljajo posnetki Stipeta Božića, ki je leta 1984 zabeležil prvi in doslej edini slovenski vzpon na vrh. Uspelo mi je dobiti izjave Minoruja Higete, edinega še živega člana japonske odprave, ki je 11. maja leta 1956 prva osvojila Manaslu, Reinholda Messnerja, prvega Evropejca, ki je stal na vrhu te gore, in številnih drugih akterjev Manaslujeve zgodovine. A ne glede na to je film o Manasluju predvsem zelo osebna zgodba. Gora namreč slovi kot eden najbolj nevarnih in nepredvidljivih osemtisočakov. V petdeset let dolgem nizu tragedij in zmagoslavij smo bili obojega v veliki meri deležni tudi Slovenci. Tudi meni samemu se je vse, kar sem doživel in preživel na tej mogočni gori, neizbrisno zarezalo v spomin. Ko sem lansko jesen spet potoval tja, so spomini oživeli še bolj silovito," pravi Grošelj.
Snemalna ekipa se je povzpela več kot štiri tisoč metrov visoko, do jezera Thul Nagi, nastalega pod ledenikom, v katerega se steka voda s pobočij Manasluja. Tam so člani ekipe leta 1983 izklesali spominsko ploščo v spomin Nejcu Zaplotniku in Anteju Bručanu, ki ju je zasulo hkrati. Sam grob Nejca Zaplotnika pa je še dobrega pol dneva hoda višje, pod Manaslujevo steno, a že tako nevarno pot, po kateri so pred desetimi leti še šli z Mojco in Zaplotnikovimi fanti, so ledeniki in kamniti podori medtem popolnoma uničili.
Zgodba o ljudeh pod goro
"Moje četrto potovanje pod Manaslu se me je dotaknilo bolj, kot sem pričakoval. Najbolj pa me je ganilo srečanje z domačini v zadnji vasi pod goro," pravi Grošelj. Tudi zato film ni samo zgodba o gori in vzponih nanjo, je tudi zgodba o ljudeh, ki živijo v dolinah pod njo, in tudi zgodba o Singbirju Gurungu, zgodba o neverjetnem pogumu in neskončni hvaležnosti. "Ko je Stipe Božić v pripravah na odpravo, ki je leto kasneje vzela življenji Nejca in Anteja, v divjini visoko nad reko Marsiandi iskal najboljše prehode, so ga domačini peljali k umirajočemu moškemu, ki ga je bil hudo oklal medved. Mož je imel tako rekoč slečen obraz, razparane prsi in pas. Pogumni Dalmatinec je ranjenca nekako zašil s šivanko in sukancem, ki ga je nosil s seboj, in, kot je pripovedoval pozneje, upal le, da možakar ne bo umrl še tisto noč, da ga krajani morebiti ne bi okrivili za njegovo smrt. Ko je odprava naslednje leto šla po isti poti, si nismo niti upali taboriti v vasi. A razvedelo se je za tuje alpiniste in v šibkem starcu, ki je s tresočimi rokami v zahvalo prinesel dve majhni kurji jajci, je Božić prepoznal ranjenca, ki ga je bil zakrpal prejšnje leto," se spominja Viki Grošelj. Ko se je leta 1996 spet vrnil v te kraje, je bil Singbir še vedno živ. Star že 66 let, pri čemer je vsaj za dvajset let presegel starost, pri kateri umre povprečen Nepalec. Pretresljivo srečanje je v sliki in besedi opisano v knjigi Pot k očetu. Grošelj je knjigo lansko jesen nesel s seboj v Himalajo, čeprav pravega upanja, da bo Singbirja še našel živega, ni imel. "A njegovi potomci so nas sprejeli tako prisrčno, da sem začutil še večjo povezanost z njimi in njihovim tako drugačnim življenjem in pojmovanjem sveta. K njim se bom prav gotovo še vrnil."
ZVEZDANA BERCKO