Matjaž Čuk: Renu je moja najmlajša nepalska sestrica.
Z Renu sediva na klopci nad jezerom in pijeva kavo z mlekom. Prijetni trenutki so to. Na to sem kar dolgo čakal. Poznam jo že od njenega desetega leta. Takrat je bila še otrok. Dobro se spomnim dneva, ko sem prišel v Sikles in se naslednje jutro odpravil na greben nad vasjo, ko mi je malce prestrašeno, že takrat v preprosti angleščini rekla, da bo šla z menoj. Pa sem jo prijazno zavrnil: “Renu, moraš v šolo. Šel bom sam.” Pred petimi leti sva se malo bolje spoznala. Sledili so stiki preko Facebooka. Zdaj imam končno priložnost za pogovor v živo.
Renu je moja najmlajša nepalska sestrica. Avgusta je dopolnila devetnajst let. Že zdavnaj me je prehitela v znanju angleščine in je ena najbolj pridnih in nadarjenih študentk na kolidžu.
Predstavim ji gore na obzorju. Dhaulagiri, skupina Annapurn in Manasluja.
Več kot uro uživava gori. Navzdol vodi stezica, ki prav kmalu pripelje do ceste. Po njej hodiva le nekaj minut, nato pa zavijeva levo na kolovoz, ki se nižje spremeni v pot, ta pa v ozko zaraščeno stezico, ki naju pripelje do krčme ob jezeru.
Ura je dvanajst. Čas za kosilo.
“Jaz bi jedel ribo. Boš ti tudi?” vprašam Renu
“Bom.” odgovori.
Čakava zelo dolgo. Vmes se malce pošalim, češ, če najini ribi še plavata v jezeru. Potem le prinesejo. Riba je okusna, a precej koščena. Kar potruditi se je treba, da prideš do mesa.
Ni bilo veliko, je bilo pa slastno. Do večerje bova vzdržala.
Vožnja s čolnom na drugo stran je lepo doživetje. Zame že drugič, za Renu prvič. Za slovo sledi še kratek sprehod ob jezeru.
Popoldne se že preveša v večer, ko se s taksijem odpeljeva domov.
Imeniten dan je za nama. Imela sva se lepo. Renu je vesela in zadovoljna.
Matjaž Čuk