Matjaž Čuk: Dai, pozabil si telefon v vasi. Nagonsko se potipam po žepih ...
Zjutraj se nama prav nič ne mudi vstati. Jaz se sicer spravim ven za nekaj minut, da poslikam gore, obsijane s prvim jutranjim soncem, a se vrnem nazaj v posteljo. Renu pa se ne pusti motiti v spanju. Pod odejo potegneva čisto počitniško, do pol osmih.
Po zajtrku prepričam Renu, da greva še na kratek potep po vasi, ki so jo pravkar dosegli prvi sončni žarki. Ko se vrneva popijeva čaj, nato pa se odpraviva navzdol.
Pot, po kateri hodiva mi je znana, saj sem jo pred leti prehodil skupaj z nepalsko mamo. Vse je enako, le nekje na sredi jo preseka grda cesta, ki so jo v teh petih letih, kar me ni bilo, potegnili iz Pokhare prav do vasi. Ja, tudi v moj domači konec se gradijo ceste. Žal. Renu mi je povedala, da je cesta speljana tudi že do Sondhe, le javnega prevoza še ni. Torej neizbežno se bliža čas, ko se bom v vas pripeljal. Morda že ob naslednjem obisku?
S ceste poiščeva bližnjico, ki naju bo pripeljala do reke in naprej v Sondho. Steza je strma in ozka, treba je paziti na vsak korak. Renu zazvoni telefon.
“Dai, pozabil si telefon v vasi.”
Nagonsko se potipam po žepih. Ja, res je. Položil sem ga zraven stola, ko sem pil čaj. Premišljujem, kaj storiti.
“Renu, reci naj ga spravijo. Jutri zjutraj bom prišel ponj!”
“Ne, iskat ga bova šla. Neko dekle nama ga bo prineslo naproti!”
Torej, greva nazaj. Strma je pot navzgor. Tik pod cesto je lep prostor za počitek.
Prepričujem Renu, naj me tukaj počaka, da bom sam odšel naprej.
“Ne, s tabo grem!” je trmasta. Po pol ure se še drugič ustaviva.
“Renu, sedi tu, jaz grem naprej!”
“Ne, ne, nočem te pustiti samega.”
Še deset minut hodiva nato pred strmim vzponom še enkrat počivava. Zaslišiva glasove. Dekle prihaja. Izroči mi mobitel. Hvala sestra! V roke ji stisnem petstotaka za nagrado.
Dekle odhiti po stezi navzgor v vas, midva z Renu pa navzdol. Še tretjič po isti poti. Zdaj zares samo še navzdol. Že od daleč vidim nov most, ki so ga zgradili čez reko Madi Khola. Ko pridem do njega, vidim, kako je veličasten. Dolg je 207 metrov preberem na kovinski ploščici. Tistega starega, iz bambusovih vej ni več.
Le še nekaj minut imava do doma. Srce mi utripa hitreje, ko hodim teh zadnjih nekaj korakov.
Točno opoldne z Renu stopiva čez prag mojega nepalskega doma. Mama sedi v hiši. Prisrčno jo objamem in pozdravim. Dolgih pet let se nisva videla.
Matjaž Čuk