Matjaž Čuk: Turistom se mudi. Čas je njihov gospodar ...
Ko zjutraj pogledam skozi okno sledi kar majhno razočaranje. Oblaki prekrivajo najvišje vrhove. Pa zakaj ravno danes!?
Nič. Grem gor. Kar bo, pa bo.
Jutro ni tako hladno, a občutek mraza stopnjuje zoprn veter. Upam, da bo pregnal oblake in megle, ki so se ovili okrog vrhov...
Strmina nad lodgem me hitro ogreje. Čeprav nisem ravno zgodaj, pa vem, da bom pravočasno na vrhu. Nekaj jih je odšlo že pred menoj, večina njih se ne da motiti v svojem spanju.
Hitim navzgor. Dovolj je že svetlo, da se da hoditi tudi brez baterije. Zdi se mi celo, da so se oblaki nekoliko zredčili.
Deset minut čez šest stojim na vrhu. Sam sončni vzhod ni tako spektakularen, a čudoviti oblaki okrog vrhov nakazujejo, da bo predstava lepa. Sonce se še sramežljivo trudi prebiti pas goste sivine, ki trmasto vztraja na vzhodu - a slej ko prej mu bo uspelo.
Po pol ure ni bilo na vrhu nobenega več. A prava predstava se je takrat šele začela. Sonce se je osvobodilo oblakov, iz doline so prišle megle, nad vrhovi so se oblikovali čudoviti oblaki. Vse to pa je poganjal in mešal veter, ki je iz trenutka v trenutek ustvarjal drugačne prizore. In če z malo domišljije uporabiš ustrezno ospredje, so motivi popolni.
Takšno jutro je posebno darilo. Vesel sem, da mi ga je bilo dano doživeti.
Devet je ura, ko se odpravim navzdol. V lodgu ni nikogar več. Turisti hitijo naprej. Čas je njihov gospodar.
Sedem za mizo. Zaslužil sem si zajtrk.
Matjaž Čuk