... proti vrhu K2 kar 145 alpinistov
Tudi na K2, drugi najvišji gori na svetu, ki leži v pakistanskem delu gorovja Karakorum, lahko vidimo podobne prizore kot na Everestu.
Tudi na K2, drugi najvišji gori na svetu (8611 metrov), ki leži v pakistanskem delu gorovja Karakorum, lahko vidimo podobne prizore kot na Everestu (8848 metrov). Te dni so namreč od tam poročali o kolonah, ki se vijejo proti vrhu, pred približno tednom se je v enem dnevu tja zgrnilo 145 pristopnikov. Za primerjavo: od februarja 2021 je vrh K2 osvojilo 377 ljudi; šele januarja lani je deset nepalskih alpinistov zmagoslavno opravilo prvi zimski vzpon.
Kot vse mogoče druge lestvice je na svetovnem spletu mogoče najti tudi seznam najbolj smrtonosnih gora na svetu. Na K2, ki je na drugem mestu lestvice, je od omenjenega lanskega februarja umrlo več kot 90 ljudi, ki so poskusili priti na vrh, kar je pri skupnem številu 377 približno četrtina. Kanec slabšo statistiko ima le Anapurna I, pri osvajanju Everesta pa je umrlo okoli 300 ljudi. Na njegov vrh jih je prišlo več kot 4000, število pristopov na vrh pa je preseglo 10.000.
Najprej odprava, potem posel
Statistiko osvajalcev druge najvišje gore na svetu so intenzivno popravili prav nepalski alpinisti, in to le leto in pol po tistem, ko je deset šerp doseglo zgodovinski uspeh ter dokazalo, da niso več le tovorna sila za tuje (komercialne) odprave, kakor so takrat poročali v National Geographicu. Odpravo sta v dveh delih vodila Nirmal »Nims« Purja, ki je omenjeni vzpon opravil brez dodanega kisika in se je zapisal v zgodovino tudi s tem, da je leta 2019 v sedmih mesecih osvojil vseh 14 osemtisočakov, in Mingma Gyalje (Mingma G.), najmlajši človek, ki je osvojil vse osemtisočake.
V tujih medijih ugotavljajo, da je bilo za tem vendarle precej komercialnega interesa. Nepalci so namreč to poletje, v času, ko zaradi monsuna niso mogoče odprave na njihove najvišje vrhove, zagnali vse sile pri pakistanskem K2. Pri tem so preprosto sledili načinu dela, ki ga poznajo z Everesta. Pripeljali so ogromno opreme in šerp, ki so napeljali vrvi do vrha, zlasti na tako imenovanem ozkem grlu, delu, ki zapira in odpira pot na vrh. Prav s tega »najstrašnejšega dela pristopa na K2« so te dni prišli posnetki z družbenih omrežij šerpe Mingme G., ki prikazujejo dolgo vrsto ljudi. Tudi Nirmal Purja je na facebooku na začetku tedna objavil, da je v enem dnevu pripeljal na vrh 33 strank. Le nekaj dni prej je doseglo vrh rekordnih 145 pristopnikov, na seznamu prijavljenih naj bi jih bilo kar 400.
Povpraševanje in ponudba
K2 so tuji mediji imenovali tudi izgubljeno zadnje zatočišče pristnega alpinizma, toda Viki Grošelj, slovenski alpinist, ki je osvojil deset osemtisočakov, tudi K2, pravi, da ta vrh pravzaprav ni drugačen od drugih. »Že nekaj let potekajo tudi komercialne odprave tja. Nepalci so se proslavili z zimskim uspehom in je zdaj logično, da ga hočejo unovčiti.« Dodal je, da je logika preprosta: če je povpraševanje, bo tudi ponudba. »Dokler bo obstajal interes in bo nekdo za to pripravljeni veliko plačati, se bodo vedno našli ljudje, ki bodo poskušali ponuditi bolj ali manj kakovostno storitev.«
Pri tem je spomnil na besede slovitega alpinista Reinholda Messnerja, ki bo na začetku septembra prav v Sloveniji začel svetovno turnejo Zadnja odprava in poudarja, da tradicionalni alpinizem še obstaja: iz tega se je razvilo tako športno plezanje (kot šport na olimpijskih igrah) kakor ekstremni turizem, kamor sodijo komercialne odprave. »Medijsko sta športno plezanje in ekstremni turizem veliko bolj pokrita, tradicionalni alpinizem pa uhaja svetovni medijski pozornosti, čeprav je prapočelo vsega tega.«
Po čem pa je K2 drugačen od Everesta? K2 se razlikuje po nevarnosti, je povedal Viki Grošelj, ki je to goro osvojil leta 1993, še v »zelo pionirskih časih, ko ni bilo veliko govora o komercialnih odpravah«. Ima namreč dve značilnosti. Ena je ta, da stoji relativno sam in je od okoliških vrhov kakih 500 metrov višji, kar pomeni, da je zelo izpostavljen neugodnemu vremenu. Druga značilnost je konfiguracija gore: vse strani so zelo zahtevne, še najmanj tvegana pot je Abruško rebro, ampak se na višini 7700 metrov spremeni v nekakšno zasneženo ramo, ki je v slabem vremenu smrtonosna past. Tam je tudi omenjeno ozko grlo. K2 je tudi bolj odmaknjen od civilizacije; to je edina gora, ki je ni mogoče videti iz nobenega naselja, zato ima še večji čar.