Slovenske novice - Marjan Raztresen: ... je prišla na Triglav
Na dosedanjih 49 pohodih Sto žensk na Triglav so bile med udeleženkami tudi 79-letna korenina Helena, planinka s 96 kilogrami lastne teže ter Maya Sherpa, doma izpod strehe sveta v Himalaji.
Spomin je varljiva kategorija, kar je zapisano, pa ostane za vse večne čase. V časopisih TT, ITD, Teleks, Telex, Plus in Slovenske novice je shranjeno marsikaj, kar se je dogajalo na pohodih Sto žensk na Triglav, še mnogo več je ohranjenega v drugačnih, neizbrisnih spominih okoli 5000 deklet vseh starosti, ki so se zadnjega pol stoletja z ženskimi stotnijami vzpenjale k Aljaževemu stolpu. Iz zapisanega šopka smo potegnili nekaj rožic, ki bodo nekaterim udeleženkam pohodov obudile spomine, drugim bralcem pa morda vzbudile skomine po lastnih podobnih doživetjih.
Shujševalne kure
Novinar Evgen Jurič, ki je šel kot časopisni poročevalec 1967. na drugi pohod, je seštel, da je bilo sto udeleženk starih 3038 let, torej vsaka povprečno nekaj čez 30, »kar pomeni dekleta v najlepših letih«. Sedem let pozneje sta se Feri Žerdin in Ivan Vidic v ITD lotila še drugačne matematike. V maniri raziskovalnih novinarjev sta ugotovila, da je bila med 114 ženskami, ki so bile 1974. na pohodu, tista s 96 kilogrami najtežja, najlažja pa jih je imela pol manj. Planinke so se stehtale pred odhodom z Rudnega polja in po vrnitvi s Triglava, novinarska raziskovalca pa sta ugotovila, da je bila triglavska shujševalna kura najuspešnejša pri tisti, ki jo je pobralo za tri kilograme, za peterico je bila neuspešna, povprečno pa je vsaka izgubila poldrugi kilogram ali celotna ženska odprava poldrugi stot, kar je za dobra dva dneva prav lep uspeh.
Že prvi ženski pohod na Triglav je bil mednarodni, in tudi skoraj vsi naslednji. Leta 1968 je bila s slovensko stotnijo državljanka Avstralije, naslednja leta pa še državljanke Islandije, Poljske, Avstrije, Češkoslovaške (pozneje Češke in Slovaške), Italije, Nizozemske, ZDA, Kanade, Norveške, Švice, Velike Britanije, Zvezne republike Nemčije (in pozneje Nemčije), celo državljanka izpod najvišjih gora na svetu, Himalaje; z Dunaja, kjer je študirala, je prišla 2003. v Slovenijo izključno zaradi vzpona na Triglav Buddhi Maya Sherpa, doma iz Namče Bazarja pod Everestom. Seveda so bile na naših triglavskih pohodih tudi državljanke vseh republik nekdanje Jugoslavije.
V gumijastih škornjih na vrh
Najstarejša udeleženka naših ženskih tur na Triglav je bila Helena Cesar iz Kranja, »ki bo prihodnji četrtek stara 80 let,« kot je bilo 8. septembra 1978 objavljeno v Teleksovem poročilu s 13. pohoda. Vsekakor je bila ena najzanimivejših pohodnic Nežka Kosmač, kmečka gospodinja, se pravi kmetica, iz Podpleč pri Cerknem, ki je bila 1976. s 63 leti najstarejša udeleženka. Prišla je v dolgem krilu in močno ponošeni vetrovki, z ruto na glavi in gumijastimi škornji na nogah. Vodniki so bili prepričani, da dlje od Vodnikove koče na Velem polju ne bo prišla, a je bila vso pot do Planike prva med ženskami, takoj za kozlom vodnikom Tonetom Sazonovom. Že pri Planiki je bilo tedaj za dobro ped snega, zato so se vodniki odločili, da gredo na vrh le tiste najbolje pripravljene – in čisto po svoje opremljena Nežka je bila med dobro dvajseterico, ki je takrat brez vsakršnih težav priplezala na vrh gore.
Po vzoru ženskih pohodov na Triglav je sredi 70. let prejšnjega stoletja Planinsko društvo Mosor iz Splita začelo voditi sto planink na svojo istoimensko 1339 metrov visoko najvišjo mestno goro. Leta 1977 se ga je udeležil tudi avtor teh vrstic »in dal ob tej priložnosti pobudo, da bi pet članic PD Mosor iz Splita vsako leto sodelovalo na pohodu Sto žensk na Triglav«, kot je bilo devet let pozneje napisano v pismu, ki ga je uredništvu Teleksa poslal predsednik tega društva. V njem piše, da je društveno predsedstvo sprejelo sklep, s katerim dodeljuje društvena priznanja uredništvu Teleksa in njegovemu novinarju Marjanu Raztresnu, »ker že več kot deset let vabita kot svoje gostje po pet planink PD Mosor, kar prispeva k veliki popularizaciji planinskega športa v Dalmaciji, k širjenju bratstva in enotnosti, k medsebojnemu spoznavanju udeleženk vzpona, pridobivanju spoznanj o lepotah Triglavskega pogorja in popularizaciji planinskega športa v Dalmaciji«.
Leta 1987 je bil v Teleksu natisnjen velik naslov Prvič neosvojeni Triglav, v poročilu pa je med drugim pisalo tole: »V 22-letni zgodovini ženskih pohodov na Triglav se je letos zgodilo prvič, da ni nobena ženska stopila na streho Jugoslavije. V nedeljo dopoldne je v Triglavskem pogorju divjala taka nevihta in je bil Triglav tako na gosto naježen s strelami, da ni bilo mogoče niti pomisliti na vzpon. Ko se je neurje umirilo in ko je dež nekoliko ponehal, se je ženska stotnija iz Tržaške koče na Doliču vrnila v dolino.«
Orjaške ledene sveče in orkanski veter
Najbrž je v pol stoletja Triglav pokazal našim puncam prav vse svoje visokogorske obraze. Najpogosteje je bilo med vzponom na njegov vrh vreme idealno za gorništvo, večkrat pa je tako neusmiljeno deževalo, da so se udeleženke smilile same sebi, ko so vozile slalom med curki vode izpod neba in skalovjem.
Leta 1992 je na 27. pohodu v Bohinju, od koder so dekleta štartala proti Triglavu, kar močno deževalo, naslednje dopoldne so že pred Vodnikovo kočo gazile po snegu, ponoči se je na Kredarici, kjer so prenočevale, temperatura spustila šest stopinj pod ničlo, v Triglavski steni so čez noč zrasle do dva metra dolge ledene sveče, in ker se vreme niti naslednje nedeljsko jutro ni prav nič popravilo, so se dekleta skupaj z vodniki brez vrha v žepu odpravila v dolino. Niti leto zatem, 1993., kar 108 udeleženkam pohoda vreme ni prizaneslo. »Tretjič v 28 letih jim sreča ni bila naklonjena,« je v Slovenskih novicah zapisal kronist. »Izjemno nizke temperature, močan veter, ki je danes zjutraj okoli Triglava pihal s hitrostjo več kot sto kilometrov na uro, ter sneg in led so včeraj in danes za normalne planince zaprli Triglav, in so se nanj povzpeli samo bodisi izjemno pripravljeni, opremljeni in pogumni bodisi nori.«
Pred naslednjim pohodom 1994. »smo vprašali nekaj čarovnic, ki znajo ugotoviti, kakšno bo vreme, ali stojijo nebesna telesa tako ali drugače,« je bralstvu sporočil novinar Slovenskih novic. In je bilo odločeno na podlagi njihovih nasvetov. Čarovnice, tiste iz ozadja in tiste 104, ki so se podale k Triglavu, so imele (kdaj pa nimajo!) prav: čisto vse udeleženke so se že v soboto popoldne v jasnem sončnem dnevu povzpele do Aljaževega stolpa. »Ko to poročamo,« je reporter v nedeljo po telefonu narekoval časopisno poročilo za ponedeljkovo izdajo časnika, »zvoni v kapelici Marije Snežne na Kredarici poldne. Ženske, kar precej utrujene, so že dve uri na poti proti dolini, kjer jim v Bohinju pripravljajo piknik.«
Čisto drugače je bilo dve leti pozneje. »Takšne pustolovščine ni doživela še nobena od 94 žensk, ki so na našem pohodu priplezale na najvišjo goro Slovenije in z nje,« je bralstvu poročal reporter. »Med sestopom od Aljaževega stolpa do Triglavskega doma na Kredarici je namreč ženske zajel orkanski veter, ki je v sunkih pihal s hitrostjo do 150 kilometrov na uro, skoraj nikjer pa šibkeje od sto. Če ne bi bile navezane in če jih gorski vodniki ne bi varno usmerjali prek najhujših skalnih in vetrovnih pasti, bi marsikatero zanesljivo vrglo čez stene. Ob mraku je vseh 13 navez prišlo na Kredarico, ena od njih, katere vodnik se je odločil svoja dekleta peljati z Malega Triglava do Doma Planika in okoli gore na Kredarico, pa je varno prispela v Triglavski dom šele ponoči.«