Jure Gregorčič: V sklopu projekcij 5. MFGFD si bo na dan odprtja festivala v nedeljo, 10. aprila, mogoče ogledati tudi retrospektivni film Vzpon režiserja Mirka Mahniča. - Kamera sledi navezi Franci Savenc – Janez Zupančič prek stene Jalovca ...
Gre za pomemben filmski spomenik domače filmske produkcije z alpinistično tematiko, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja veljal za enega najbolj ekstremističnih tovrstnih izdelkov. Kamera namreč sledi alpinistični navezi Franci Savenc –Janez Zupančič, ki pleza v Hornovi smeri na Jalovec.
Pred mikrofon smo povabili enega izmed glavnih akterjev tega filma, nekdanjega alpinista in zdajšnjega urednika spletnega mesta gore-ljudje.net Francija Savenca, ki nam je razkril svoje spomine na deset snemalnih dni na Kotovem sedlu ..., od katerih je minilo že več kot pet desetletij.
Franci, morda za začetek … Se je v tistih povojnih letih v slovenskih stenah plezalo več kot danes?
Težko sodim, ker zdaj nisem več toliko v hribih in stenah, da bi lahko primerjal. Vendar pa se spominjam, da je bilo takrat, na primer, če smo bili v Vratih, zasedeno kar precej smeri, torej je bilo kar živahno. Ampak takrat so bili tabori, takrat smo veliko bivali v domovih, planinskih postojankah in si nekako lažje to presodil. Danes pa na primer ljudje pridejo zgodaj zjutraj pod steno, plezajo in se popoldan že vrnejo, ne da bi se recimo v Aljaževem domu včasih sploh ustavili. Tega pregleda, vpisov potem danes ni.
So bili to bolj doživeti časi?
Gotovo. Včasih je bilo … Če ne drugega, je bila knjiga vzponov v Aljaževem domu. Slednjo si malce prelistal in si takoj videl, kdo je včeraj, predvčerajšnjim plezal. V njej je bilo precej vpisov. Zdaj, kolikor jaz vem, te knjige ni več in tudi te navade ni več.
No, povojno obdobje slovenskega alpinizma je bilo zelo plodno. Postavljeni so bili trdni temelji za poznejšo »zlato generacijo« in slovenski himalajizem. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj vam bo zopet v steno sledila tudi kamera. Kako se spominjate, kdaj je padla ideja za film Vzpon?
No, prve filme po vojni je delal Režek, ki je že pred nami posnel dva ali tri filme. Tudi naš snemalec Viki Pogačar je pred našim filmom že snemal v gorah, tako da mi nismo bili med prvimi. Imeli smo srečo, da sta se nam takrat, sredi petdesetih let, priključila Vlado Vodopivec, ki je bil minister za kulturo in mladino, in Vlasto Kopač. Oba sta bila še iz tiste predvojne akademske sekcije in takrat smo tudi prešli iz Planinskega društva univerza v Akademsko planinsko društvo, no in Vlado je nekje »zvrtal« nek denar, če se prav spomnim, je bilo 300.000 dinarjev – koliko bi to pomenilo danes, ne vem – ampak ta denar je zagotovil in našel še Štiha ter še dva sodelavca. Dobili smo se pri Vodopivcu doma in se tako začeli pogovarjati o filmu. Kmalu je potem bilo odločeno, da se bo ta film delal. Izbran je bil Jalovec, ker smo takrat v Akademskem planinskem društvu ravno v upravljanje dobili dom v Tamarju in seveda je Jalovec bil naš cilj. Z Vikijem Pogačarjem smo potem najprej v Tamar odšli pogledat lokacijo in kmalu za tem že začeli snemati.
Kako pa je v tistih časih bila v gorah videti filmska logistika?
Ja, določili so, da bo Mirko Mahnič gledališki režiser tudi režiser filma, Viki Pogačar snemalec, ki sicer ni bil alpinist, imel pa je gorniške izkušnje in predvsem snemalne gorske izkušnje iz sodelovanja z Režkom. Potem smo se zbrali, sestavili ekipo šestih ali sedmih ljudi, ki so vsi bili iz našega odseka, odšli v Tamar in se od tam preselili še višje pod Kotovo sedlo. Šele pod tisto veliko skalo na Kotovem sedlu je bilo nekako dokončno izbrano, določeno, da bova midva z Janezom Zupančičem glavna igralca. Janez je bil kmalu izbran, mene pa je nekako po sili razmer, ker ni imel druge izbire, izbral za parterja. Torej eden malo bolj resen, drug pa malce bolj »luftarski«, zato sem lahko bil neobrit, Janez pa se je moral vsak dan briti. Slednje je bila za mene ena velika olajšava, saj smo tam zgoraj živeli deset dni neprekinjeno in smo na razpolago imeli samo sneg oziroma vodo, ki smo jo stajali iz njega. Zgoraj smo bili v šotorih, torej deset snemalnih dni.
Kako pa se je odvijal na primer snemalni dan v steni?
Pravzaprav to ni bilo samo snemanje v steni. Hornova smer naj bi nekako bila ena rdeča nit, vendar pa smo snemali tudi ali pa morda celo še več v razu Jalovca. Snemali smo tudi na Jalovčevi škrbini, skratka, uporabili smo marsikateri kot tistega ambienta.
Ste imeli kaj treme? Je bilo drugače plezati pred kamero?
O, ja. Torej, to se spomnim, da še hoditi nisem znal (smeh). Človek ni vajen tega … ja, ja kamera oziroma njena prisotnost spremeni občutke.
Se to vašo logistično, igralsko izkušnjo sploh da primerjati z modernim pristopom v snemanju tovrstnih filmov?
Težko. Dobro se spominjam, da smo takrat nosili, ko smo odšli snemat na Jalovec, da sem v svojem nahrbtniku nesel 12 kilogramov težak svinčeni akumulator, tak iz tovornjaka. Torej, tak tovor v nahrbtniku poleg vseh drugih stvari, ki jih potrebuješ … Spet drug je nesel velik in neroden lesen stativ za kamero, skratka, precej zanimivo in težko. Huje pa je bilo, ko smo že v mraku sestopali – Viki je namreč hotel posneti sončni zahod – prek Jalovčevega ozebnika in zadnji trenutek smo ga na enem mestu potem ujeli – seveda smo tega terena eni bili bolj vajeni, drugi malo manj – in tam na tistem sestopu bi kakšni kmalu odšli v dolino »hitreje«.
Kako pa komentirate dejstvo, da se bo prav ta film Vzpon poleg še enega izjemnega izdelka Pajek pod previsom znova zavrtel na filmskem platnu, in to v sklopu zares ugledne mednarodne prireditve 5. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale?
Ne vem. Sem bil malce presenečen, ker tega res nisem pričakoval. Takoj sem poklical Janeza, takratnega filmskega partnerja in soplezalca, ki je rekel: 'Ja, kaj pa še počnejo s to zgodovinsko šaro!'
No, gre za lep filmski spomenik takratnega obdobja …
Ja, prav gotovo sem vesel, da sem lahko sodeloval. Torej to gotovo. Ni pa to nekakšno »remek delo«, je nekje vmes med amaterskim in profesionalnim filmom.