Gorenjski glas - Maja Bertoncelj: Znani alpinist, 38-letni Gregor Kresal iz Preske, bo v prihodnjih dveh letih skušal uresničiti dolgoletni načrt: med plezanjem posneti serijo dokumentarnih filmov o najbolj skrivnostnih in nepoznanih koncih sveta. Začel bo maja na Baffinovem otoku.
Gorenjski glas, 10. februar 2008, priloga SOTOČJE
Po izobrazbi je diplomirani arhitekt, zadnjih 24 let pa predan alpinizmu. To je Medvoščan Gregor Kresal, član AO Ljubljana Matica. Lani julija je s Pavletom Kozjekom v 14 urah splezal prvenstveno smer na 5410 metrov visoko Puscanturpo na perujskem območju Cordillere Huayhuash.
Vaši dosežki v letu 2007?
»Iz preteklega leta bi izpostavil štiri dosežke, ki so mi časovno vzeli skoraj celo leto. Najprej je bila to odprava na Svalbard, na arktično otočje malo pod Severnim tečajem, kjer nam je uspelo preplezati kar veliko. Odprava je bila zaradi pogojev zelo ekstremna. Imeli smo sicer srečo z vremenom, so pa bile temperature vseskozi okoli 40 stopinj pod ničlo, kar ti vzame veliko energije. Bili smo zadovoljni, da smo z Arktike prišli brez resnejših ozeblin. Julija sva s Pavletom Kozjekom nato plezala v Peruju. V Cordilleri Huayhuash sva v 14 urah (vzpon in sestop) preplezala prvenstveno smer v vzhodni 5410 metrov visoki steni Puscanturpe Este. Poimenovala sva jo Stonehenge, saj njeni navpični skalni skladi kažejo podobnost z angleško znamenitostjo. To sta bila lani moja edina večja plezalna dosežka. Mi je pa uspelo narediti še kaj drugega, na kar sem tudi ponosen. Po petih letih priprav sem izdal zelo obsežen plezalni vodnik o zimskem alpinizmu za celotno Slovenijo in zamejska območja, poleg tega smo v sodelovanju z nacionalno televizijo pripravili dokumentarni film o območju Svalbarda, o katerem je bilo sedaj zelo malo posnetega.«
Plezate že vrsto let, za vami je okoli tisoč alpinističnih tur. Katere so vam najljubše?
»Plezam od leta 1984. S starši smo veliko hodili v hribe in glede na to, da sem se prej zelo resno ukvarjal z gimnastiko, me je v hribih vedno vleklo na kakšno skalo, zlesti na goro, tako da je alpinizem logično nadaljevanje mojega planinskega udejstvovanja. V teh letih je za mano že okoli tisoč bolj resnih alpinističnih tur. Imam tudi svojo top listo najljubših, vendar je o tem zelo nehvaležno govoriti, ker je stvari enostavno preveč. Leta 2000 mi je kot prvemu Slovencu uspel vzpon 11. stopnje v kombinaciji. Takrat so bili v svetu opravljeni le trije ali štirje takšni vzponi. To je bil kar odmeven dosežek. Omenil bi tudi preplezani prvi vzpon 10. stopnje v slovenskih hribih: prosti vzpon čez Obraz Sfinge v triglavski severni steni. Zadovoljen sem tudi z vsemi odpravami, ki se jih je doslej nabralo okoli dvajset.«
Najbolj tvegano plezanje?
»Znova zelo nehvaležna stvar, ker je zavestnega tveganja, če si preudaren, vedno le zelo malo. Sicer pa: v domačih Kamniških Alpah, kjer si kot »lokalci« lahko privoščimo več tveganja. Verjetno sem šel najbolj do svojega limita v eni zelo krušljivi, sicer sorazmerno kratki 400-metrski steni Rzenika. Kdor pozna naše hribe, ve, da tukaj kamnina ni najboljša, tam je pa katastrofalno slaba in jaz sem izbral najbolj »nemogočo« linijo in uspešno prišel čez. Za najbolj kritičnih 20 metrov sem potreboval 11 ur. To je bil eden mojih najbolj tveganih vzponov.«
Zakaj tveganje?
»Saj ko si v steni, ko si v smeri, o tem ne razmišljaš. Šele glede na izkušnje in natreniranost se ob pravem času lahko odločiš za prestavitev svojih meja. Pri plezanju je več kot polovico v glavi, ves čas pa moraš imeti v obziru to, da ne boš nič manj človek, če se boš na polovici obrnil in šel domov ter znova poskusil naslednjič. Vse naše poti pripravljamo s premislekom.«
»Verjetno sem šel najbolj do svojega limita v eni zelo krušljivi, sicer sorazmerno kratki 400-metrski steni Rzenika. Kdor pozna naše hribe, ve, da tukaj kamnina ni najboljša, tam je pa katastrofalno slaba in jaz sem izbral najbolj »nemogočo« linijo in uspešno prišel čez. Za najbolj kritičnih 20 metrov sem potreboval 11 ur. To je bil eden mojih najbolj tveganih vzponov.«
Bistveno pri vašem pogledu na alpinizem je skrajno minimaliziranje uporabe svedrovcev.
»Svedrovec je klin, ki se ga zavrta v skalo, zavije z matico in ga potem praktično ni več možno potegniti ven. To je najbolj varna oblika varovanja, je pa po svoje to »posiljevanje« skale, zato rajši uporabljam klasične kline, pa zatiče in recimo metulje, kot mi temu pravimo. Svedrovce uporabim zgolj v primeru, če res ni nobene druge možnosti. Narava naj za nami ostane takšna, kakršna je.«
Kakšne načrte imate za letos?
»Poskušal bom uresničiti svoj dolgoletni načrt in sicer posneti serijo dokumentarnih filmov o najbolj skrivnostnih in nepoznanih koncih sveta: »ekstremni športi v ekstremni naravi«. Vse je še v fazi dogovarjanja, saj je treba zbrati veliko denarja. Dokumentarni filmi bodo povezani z mojih plezanjem, pa tudi z nekaj drugimi, divjimi športi. Začelo se bo maja na Baffinovem otoku. To je arktični, severni del Kanade z impozantnimi visokimi stenami. Poleg južnega območja Grenlandije je Baffinov otok znan po tem, da so tukaj najvišje vertikale na svetu, zelo zanimive tudi za base jumping. V ekipi dveh slovenskih in dveh švicarskih plezalcev bomo imeli tudi Slovenca, ki bo skušal s stene skočiti, mi pa bomo skušali eno izmed njih preplezati po novi smeri. Še večji izziv bo zato, ker Slovenci tam še nismo bili. »Preko« Severnega tečaja bi radi prišli do Antarktike in projekt desetih dokumentarnih filmov zaključiti v roku dveh let.«
Kako se pripravljate na odpravo na Baffinov otok?
»Največja priprava zame, za Baffinov otok, so bile pravzaprav moje tri zaporedne odprave v zadnjih treh letih na arktično področje Svalbarda, kjer sem se do popolnosti izbrusil v tej logistiki, ki je ravno zaradi mraza popolnoma drugačna kot v Himalaji ali v Andih, drugačna kot kjerkoli drugje po svetu. Na Baffinu so stene še višje, temperature pa so približno enake. Sicer pa je naš trening sestavljen iz vseh mogočih športov in dejavnosti: veliko je teka, ravnotežja, hoje po vrvi, gimnastike.«
Vaši dolgoročni cilji?
»Cilji se odpirajo sproti. Trenutno je cilj plezanje in snemanje za dokumentarne filme. Verjetno bomo precej odvisni tudi od samih producentov in denarja, ki ga bodo zagotovili. Načrt je izdelan, vendar bomo točno določene cilje izbirali približno pol leta pred odhodom. Predvsem me zanimajo smeri, ki še niso bile preplezane, vrhovi, ki še niso bili osvojeni, področja, ki jih ljudje ne poznajo. Siliti v Himalajo, vsako leto znova, na vsak način ni moj pristop k alpinizmu. Svet je tako velik, da je treba iti tudi drugam in če je možno, to potem predstaviti ljudem.«
Povedali ste že, da ste avtor plezalnih vodnikov. Vaša najljubša smer v Sloveniji?
»To je zagotovo ena izmed zimskih smeri v Loški steni nad Logom pod Mangartom, v Koritnici. Ta stena je široka več kot tri kilometre in aktualna predvsem pozimi. Vsako zimo sem tam okoli desetkrat in to je moje najljubše »plezališče« v Sloveniji.«
Ste brat predsednice LDS Katarine Kresal. Sta že bila skupaj v steni?
»Ko sem bil še v alpinističnih povojih, če se tako izrazim. Prva leta plezanja sem imel bolj malo prijateljev iz plezalne družbe in zato sem jo včasih vzel s seboj, da me je varovala. Enkrat sem jo potegnil tudi v eno navpičnico. Mislim, da je bilo v Črnem kalu, vendar se je zelo hitro končalo. Če nisi vajen pogleda v globino in če si tega res zelo ne želiš, je za nekatere ljudi to preveč. Najina skupna plezalna kariera se je potem kar hitro končala, ker me tudi varovati ni več hotela. Je pa takrat varovala bolje kot marsikdo od mladih dandanes.«
Je v vašem življenju še kaj drugega kot plezanje?
»Včasih je bilo resnično samo plezanje. Sedaj je pri tem primat prevzela dobre tri in pol letna hčerka. Trudim se, da bo vzgojena tako kot je treba.«
Tekst: Maja Bertoncelj
Foto: Peter Košenina
arhiv Gregorja Kresala