Večer, Potovanja - Slavica Pičerko Peklar: Enodnevno potepanje nas je vodilo od jezera do jezera. Vmes smo si ogledali še krajevne znamenitosti in se odločili, da se k tistim vodam še kdaj vrnemo.
Vas kot popotnike, tako kot mene, privlači voda in se, če se le lahko, potopite v njene globine ali vsaj posedite ob njej in ujamete trenutek miru, ki vam ga ponujajo slovenske reke, jezera in moje? Podali smo se do jezer, umetnih resda, a že povsem spojenih z naravo, ki jih obdaja. Le nekaj ur je bilo dovolj, da smo se od Trojiškega, včasih so mu rekli tudi Gradiško, pod Sveto trojico, popeljali do Negovskega pa naprej do Blaguškega in Gajševskega, po poti pa uživali v naravnih pejsažih. Lahko se seveda odločite za več kot enodnevno rajžanje po Slovenskih goricah in Prlekiji, pri domačinih je poleg kakovostne hrane mogoče najti kakšno prenočišče, tisti, ki dom in svet odkrivajo z avtodomi, to novodobno mobilnost pa povezujejo z vselej prijetnimi sprehodi, lahko ob jezerih tudi prenočijo. Oznak, da to ne bi bilo dovoljeno, ni videti nikjer, vsaj ob Trojiškem jezeru je vselej srečati koga, ki tam tabori. Prijazna bližnja gostilničarka je povedala, da nikogar ne preganjajo, pričakujejo pa od vseh, ki pridejo naokrog, da so do okolja prijazni.
Na ribiče smo pri Trojiškem jezeru naleteli tudi mi, saj je jezero, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Velka, bogato z ribami, veliko dobrih 45 hektarjev pa ima velik naravovarstveni pomen, severni del jezera namreč obdajajo naravni sistemi ekoremediacij. Od jezera se je mogoče po stopnicah, ob katerih je urejen tudi križev pot, povzpeti na bližnji trg, kjer sta na začetku prejšnjega tisočletja nekaj časa živela pisatelj Ivan Cankar ter zdravnik in pisatelj Alojz Kraigher. Že od daleč vabi tudi znamenita baročna trojiška cerkev s tremi zvoniki, ki daje kraju prav poseben čar, na dvorišču samostana ob cerkvi pa se obiskovalci srečajo ne le s prijaznimi gostitelji, ki vam bodo rade volje odprli vrata in vas povabili na srečanje z bogato zgodovino in bujnim rastlinjem na samostanskem dvorišču.
Vsepovsod je srečati mir - in ribiče
Negovsko jezero je eno od enajstih grajskih ribnikov, ki je imelo med turškimi vpadi velik obrambni pomen, še ne dolgo nazaj pa je bilo ena pomembnejših turističnih točk v Negovi. Nastalo je z zajezitvijo grajskih ribnikov bližnjega negovskega gradu, ki so ga, vsaj njegov prvi del, lepo obnovili, zato domačini pa tudi organizatorji vabijo na različne grajske kulturne prireditve. Nad jezerom je hiša pokojnega Ivana Krambergerja, zdaj ga - pod njegovim jezom je še do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja deloval mogočni Sitarjev mlin - obiskujejo ribiči, včasih pa so se tam, v lesenih bazenih, kopali domačini in obiskovalci, ki bodo tudi danes uživali v miru in neokrnjeni naravi, kjer tišino zmotita le kak oddaljen glas domačega petelina in pa živahno oglašanje ptic, ki tam gnezdijo.
Tudi namočiti se ali zajadrati je mogoče
Še največ živahnosti je ob našem potepanju ponujalo Blaguško jezero. Domačini so poskrbeli za gostinsko ponudbo in uredili prijetno igrišče za najmlajše. V jezeru se je, na lastno odgovornost, mogoče kopati, na jezu pa so domačini uredili lesene pomole, kjer se je mogoče odpočiti in malo poležati. Blaguško jezero je nastalo v šestdesetih letih, ko so v vasi Blaguš zajezili istoimenski potok, ki izvira nekje pod Cerkvenjakom in se v Biserjanah izliva v reko Ščavnico. Jezero je bilo ustvarjeno, da bi med poletnimi sušami z jezersko vodo namakali bližnja polja in zbirali odvečno vodo ob morebitnih jesenskih in spomladanskih poplavah. Danes je jezero namenjeno predvsem ljubiteljem narave in je prijetna izletniška točka. Jezero napaja Zlomski potok, iz njega odteka Blaguški, oba se ponašata s čisto vodo, ob obeh potokih pa tudi v jezeru sta bogata rastlinski in živalski svet. Blaguško jezero in svet tam okrog sta pravi raj za ptice, gozdne živali, vodne in obvodne žuželke ter rastlinstvo. Kjer se končuje jezero, se začenja valovanje zelene pokrajine, travnikov in gozdov.
Prijeten je tudi postanek ob Gajševskem jezeru, ki meri 77 hektarjev in je nastalo z zajezitvijo reke Ščavnice, ki je tam rada poplavljala, in se je že dodobra zaraslo z naravnim okoljem, v katerem domujejo številne živali. "Nekoč so bili tukaj, kjer je zdaj jezero, gozdovi in travniki, a jezero nam v zadnjih štiridesetih letih prinaša v naš prostor neko čisto novo energijo, zdaj je tam vse več sprehajalcev in ribičev. Jezerske vode ponujajo možnosti za različne vrste rekreacij, morda deskanje, saj se tam "lovijo" vetrovi, pa tudi kopalci bodo kdaj našli kak kotiček za svojo sprostitev," je slišati domačine, ki, tako kot tisti ob vseh obiskanih jezerih, vabijo, da bi ljudje prihajali k njim, a kakega množičnega turizma si ne želijo. No, vse to, kar se ob jezerih dogaja zadnja leta, je že okolju in ljudem prijazno spogledovanje s turistično ponudbo, ki daje in obenem ne jemlje preveč.
Slavica Pičerko Peklar