Tigrič Piko: Drugačen svet, različni pogledi, druge misli.
Pravijo, da se v gore ne hodi sam, zato s seboj vedno vzamem Izija.
Z mladino sestopata dve čudoviti živali. Psi so krasni, kadar so taki lastniki.
Čas pri hoji navzgor dobiva največje pospeške, ko se ustavljamo.
Pri intenzivni aktivnosti čas vedno teče drugače.
So naravni in umetni zakoni. So pravila narave in predpisi človeka.
Joga je za vsakega, a ni vsakdo za jogo. Narava je za vsakega, a ni vsak zanjo.
Modreci se niso hodili izpopolnjevat v šole, ampak v naravo.
Kar je privlačno za nas, ni nujno primerno za druge.
Voda ne pozna terena in ne ve, kaj jo čaka med tekom, a ves čas sledi svoji poti.
Šele pri smerokazu za Krvavec nama postane jasno, kam greva.
Le nakazana pot proti cilju se zarine med padla drevesa in kmalu izgine.
Društvo kamniških planincev jo prepušča naravni razgradnji.
Teren s podrtimi drevesi prečiva niže, da bova nadaljevanje laže iskala više.
Kdo na Kriški planini daje severozahodniku moč, narava ali kaj drugega?
Na smučišču stojijo v vrsti le smreke.
Ob mrazu je rokavice vedno bolje imeti na rokah kot v nahrbtniku ali doma.
Stari aparati delujejo dlje časa kot novi, stari planinci hodijo dlje časa kot mladi.
Danes ti na bencinskem servisu lahko dajo pivo za s sabo, pred gostilno pa ne.
Ukrepi so nelogični, da bodo ljudje vse teže vedeli, kaj je prav in kaj ne.
Ko da Izi nekaj tekočine vase in obleke nase, postane nahrbtnik takoj lažji.
S seboj je vedno dobro vzeti rezervo v dobri volji.
Izijevo pravilo: vedno daj vse od sebe, ko greš na malo ali veliko potrebo.
Po poti navzdol ali po grebenu navzgor? Odločitev je padla, a je ni nihče pobral.
Sprva nama je borovje v oporo, zatem v oviro, a ves čas v varovanje.
Ko mu borovje odvzame anorak, zavezan okoli pasu, to ni kraja.
Preideva v žleb. Ključ napredovanja v večji strmini je vedno v ključih.
Izi naredi lastovko. Kdor hodi na jogo, ve, da ena sama še ne prinese pomladi.
Ni bila zadnja kaplja čez rob kozarca, bil je zadnji korak čez rob Krvavca.
Kako čudni časi: včasih se po smučišču ni smelo hoditi, sedaj se ne sme smučati.
Vlečnic tu ni več, sedežnice mirujejo, le veter močno vleče.
Nekatere poti opazimo, kako lepe so, šele ko po njih hodimo navzdol.
Najlepše poti v sestopu so mehke, prijazne na oko in za sklepe.
Tudi navzdol ne greva počasi, le čas nama teče hitreje.
Kako je lahko osvežujoč čemaž, če drugega nimaš.
Vožnja čez polja: Mengeš je že pred leti postal Memgreš.
Pri Trzinu nam pogled na Krim že sporoča, da bomo kmalu doma.
Tigrič Piko & Iztok Snoj