Možnosti za uspeh so bile minimalne
Viki Grošelj, koordinator reševalne akcije
Možnosti za uspeh so bile minimalne
"Humarja ne obsojam niti ga ne hvalim, moja naloga je bila, da ga spravim dol. Ker pa je bil ves čas silovito medijsko izpostavljen, je skupaj z dramatičnostjo situacije naraščalo zanimanje javnosti"
Koordinator reševanja Tomaža Humarja iz stene Nanga Parbata je bil Viki Grošelj, alpinist z desetimi osvojenimi osemtisočaki. Mnogi, ki ga poznajo, so si oddahnili, ko je krmilo prevzel on. Zbrano, preudarno, umirjeno, brez velikih besed, tako kot ravna tudi sicer.
- Iz vaših izjav je ves čas velo prepričanje o uspehu akcije. Ali je bil ta optimizem realen ali pa je šlo bolj za dvigovanje morale Tomažu in vsem okrog njega? Kakšne so bile dejansko možnosti, da tvegana operacija uspe?
"Zdaj lahko priznam. Minimalne. Še manj kot minimalne. Če govorim v odstotkih, mogoče petodstotne ali še manj."
- Kateri del reševanja je bil najnevarnejši?
"Ključna točka je bil pristop helikopterja do Tomaža. Trenutek, ko so iz helikopterja vrgli vrv, ki jo je Tomaž moral ujeti. Tu je pakistanski pilot opravil izjemno delo."
- Ampak prav na tej točki se je tudi zapletlo. Tomažu ni uspelo odpeti vrvi, s katero se je prej pripel na skalno polico. Je to pomenilo resno nevarnost?
"Zelo resno, skoraj bi bila usodna. Šele ko je helikopter tretjič potegnil, se je Tomaževa vrv pretrgala."
- Kaj se je zgodilo? Se mu ni uspelo odvezati ali je na to v dramatičnih trenutkih kratko malo pozabil?
"Ni se mogel odvezati. Vse se je dogajalo zelo hitro. Ko se je Tomaž pripel na vrv, ki so jo vrgli s helikopterja, je ta takoj potegnil. Vrv, s katero je bil že prej privezan na skalno polico, se je tako napela, da je ni mogel odvezati niti prerezati, čeprav je obupano poskušal. V telefonskem pogovoru mi je povedal, da je že mislil, da je vsega konec."
- Je bilo to najtežje gorsko reševanje doslej?
"Najtežje v Himalaji. V Alpah so že uspešno izvedli težja in tudi bolj dramatična reševanja, a ne na taki višini."
- Pakistanski vojaki so v tej akciji kršili svoja pravila.
"Pravico imajo leteti in reševati do višine 5500 metrov, a še to brez spuščanja vrvi iz helikopterja. To so njihova vojaška pravila, za katera so nam vnaprej pojasnili, da se jih trdno držijo. Očitno so za to akcijo dobili posebno dovoljenje svojega generalštaba, kar pa so, to je treba poudariti, izposlovali naši politiki."
- Seveda se zdaj postavlja tudi vprašanje, koliko je reševanje stalo in kdo bo plačal stroške.
"Sam sicer za finančni del nisem pristojen. Dobil pa sem zagotovila naše vlade in družbe Mobitel in verjamem, da se bo zadeva uredila na meddržavni ravni. Treba pa je tudi vedeti, da je Humarjeva odprava že ob vstopu v Pakistan plačala zavarovanje oziroma založila precejšnjo vsoto denarja, iz katerega bo pokrit tudi del stroškov reševanja."
- Kaj pa vse, kar je preživel, pomeni za Tomaža? Hujših zdravstvenih težav sicer ne bo, pravijo prva poročila, najbrž pa vse skupaj ne bo minilo brez posledic?
"O tem sicer težko sodim, gotovo pa bo to strašno pomembna življenjska izkušnja tudi zanj. Sklepam, da ga bo malce "prizemljilo", da bo spoznal, da ni nedotakljiv. Menim, da se bo v prihodnje loteval manj tveganih stvari ali pa tudi enako tveganih, le da ob upoštevanju več varnostnih faktorjev, kar pomeni večjo ekipo soplezalcev v steni. Seveda pa so to le moja predvidevanja."
- Je Humar tokrat precenil svoje moči, je hotel preveč? Ali pa so se le razmere zarotile proti njemu?
"Sam sem še vedno trdno prepričan, da je Tomaž ob dobrih vremenskih in snežnih razmerah to steno sposoben preplezati oziroma se iz nje vsaj spustiti, če bi videl, da presega njegove zmožnosti. Tokrat pa je šlo res za splet okoliščin. Če bi bil namreč tretji dan prišel samo 500 metrov više, bi imel odprt izhod v Messnerjevo smer in v dolino oziroma v manj nevaren del stene, če bi se odločil nadaljevati. Prva dva dni je šlo vse po načrtu."
- Zdaj se seveda vsi sprašujejo, kaj mu je tega treba bilo. Verjetno so to spraševali tudi vas. Zakaj pravzaprav alpinisti rinete v nevarnost?
"Nimam odgovora na to vprašanje. Ampak v nekem trenutku so vsi, ki so poskusili kaj novega, veljali za norce. Ko je prvi avto peljal s hitrostjo 15 kilometrov na uro, so bili vsi ogorčeni, da so to nezaslišane hitrosti in kam da peljejo vse te nevarnosti! Humarju je do zdaj vse uspevalo, in dokler mu je uspevalo, je bil heroj, zdaj, ko mu je spodletelo, pa je norec. Ne obsojam ga niti ga ne hvalim, moja naloga je bila, da ga spravim dol. Ker pa je bil ves čas silovito medijsko izpostavljen, je skupaj z dramatičnostjo situacije naraščalo tudi zanimanje javnosti."
- Kaj bi se zgodilo, če bi se stvari še bolj zapletle, celo tragično končale? Bi spremljali tudi neposredni prenos umiranja in smrti?
"Ne morem se vživeti v Tomaževo kožo. Toda Tomaž se je za tak način plezanja oziroma spremljanja svojega plezanja zavestno odločil in vidim, da ga to tudi spodbuja, mu dviga moralo. Sam se svojih podvigov na tak način ne bi nikoli lotil, pretirano gledanje pod prste ob vsakem koraku me moti in v trenutkih, ko je potrebna popolna koncentracija, bi mi bilo popolnoma odveč. Tomaž pa je drugačen. Kaj bi se zgodilo, če bi se bila zgodba drugače razpletla, pa ne vem."
- Tomaževa dogodivščina je razdelila Slovenijo kot že dolgo noben dogodek ne. Dobival je ogromno lepih misli in dobrih želja, hkrati pa so mnoge pripombe šle krepko čez rob dobrega okusa.
"Veselim se samo, da mi je skupaj z vsemi, ki so pri tem pomagali in sodelovali, uspelo opraviti izjemno kočljivo nalogo. O tem, ali je bilo to, kar je Tomaž počel, pametno, ali je genij, ki ni imel sreče, ali norec, ki je imel več sreče kot pameti, pa se bomo še pogovarjali. Za analize bo še čas."
Zvezdana Bercko