S kolesom v sončnem toplem dnevu po visokogorski planoti.
Petkovo megleno jutro, pa še trinajstega v mesecu, je za črnoglede slab dan, a za ljudi želne prigode pravi doživljajski izziv. Ob pol deveti uri zjutraj sedem na kolo, ko nebo prekriva še megla in pričnem današnjo avanturo.
Prometna konica usiha in ko kolesarim preko mostu čez reko Savo pri Šentjakobu, se na nebu pokaže za meglico obris sonca, ki nekaj kasneje odstrani meglo in pokaže modrino neba. Pred Domžalami števec pokaže prvo desetico, kar pomeni, da sem prekolesaril prvo desetinko začrtane poti. Pritiskam na pedala in vrste se naselja vse do Šmarce, kjer zapeljem na stransko cesto ob športnem parku do mostu čez reko Kamniške Bistrice. Moč vode ni prizanesla mostu in je zaprt, a s kolesom se da priti na drugo stran, kar tudi storim in se vrnem na prometno cesto ter odpedeliram do Kamnika, kjer se po klancu povzpem v Mekinje z lepim nekdanjim samostanom, sedaj kulturnem centru. Kolesi se lepo vrtita in odpre se pogled na travnike in njive pred naseljem Godič, višjeležečo vas Brezje, na nižja vrhova Kamniškega vrha in Planjave in obzorje zaključujejo vrhovi od Kržišča do Velike planine.
Ustavim in fotografiram, nato pa poženem kolo skozi naselje, se spustim do zasilnega mostu čez reko, starega je voda porušila in pričnem kolesarjenje po dolini hudourniškega potoka Črna. Del skoraj nove ceste je voda odnesla, spremenila obrežje struge in nemalo dela je bilo potrebno, da je cesta za silo prevozna. Kolesarim skozi Črno po dolini, kjer je vidno pustošenje vode in pri Podstudencu pričnem dolg vzpon, ki me popelje do pitnika vode ob cesti, kjer voda komaj še curlja, a jo je dovolj, da napolnim bidon in se odžejam. Malce naprej vidim posledice kamnitega plazu, ki je zasul sedaj prevozno cesto in ogrozil prvo hišo naselja Žage, kar sedaj sanirajo. Potok je razširil svojo strugo, kar je lepo vidno, ko se dvignem na dolino nad naseljem. Prikolesarim v Krivčevo in cesta se prične dvigovati. Tudi tu je voda šla po svoje in spremenila podobo okolice. Upočasnim in počasi premagujem ovinke in klanec se zlepa ne konča, kilometri pa ostajajo za menoj. Približam se Sovinji peči, naredim ovinek in sledi dolg vzpon do naslednjega ovinka, za katerim nekoliko višje ustavim na malem parkirišču in počivališču pred odcepom ceste za prelaz Volovljek. Nadomestim porabljene kalorije, popijem nekaj tekočine iz bidona in pričnem strm vzpon. Prestavim v lahki prenos in po dobrem kilometru ustavim ob pogledu na idilično cerkvico Sv. Ahaca na razgledni točki malce od ceste. Predah prav pride in nato nadaljujem kolesarjenje, sedaj malce hitreje, saj se cesta komaj opazno dviguje. Po nekaj kilometrih sem na prelazu Volovljek med Kranjskim in Štajerskim Rakom, kjer odvijem na cesto proti planoti.
Sledi kratek spust in nato daljši vzpon. Tudi tu so vidne posledice vodne ujme. Na dveh mestih ni več asfalta in mitnico so prestavili sedaj višje, bližje parkirišču. Kolesarjenje nadaljujem po makadamu proti zahodu, Prehitim pohodnico s psom, mimo gredo avtomobili, ki dvigujejo prašno zaveso in že sem pri naslednjem parkirišču s parkomatom, kjer se prične stezica, ki skozi gozd vodi na Gojško planino. Nadaljujem pedeliranje do planine Kisovec, kjer sestopim s kolesa pred strmim klancem. Še bi lahko nekaj časa kolesaril, a vem, da bi porabil preveč truda za malo efekta in raje mirno korakam ob kolesu in se vzpnem na obrobje Male planine z lepim pogledom na Rogatec in Lepenatko. Zajašem kolo in se pretegnem do naslednjega klanca, ki me ponese na sam rob planine.
Kolo prislonim na ograjo, grem peš po trati na rob in naredim kopico fotografij planine ter se vrnem do kolesa. S planine se povzpne na rob gorski kolesar. Hiter pozdrav in že odpelje. Prav tako tudi sam, le v drugo smer. Spustim se na planino in pričnem vzpon, a še pred Črnuškim domom, kjer očitno zaključujejo sezono, sestopim in grem peš po prašnem klancu. Na vrhu sedem na kolo in odpeljem do Domžalskega doma, dvignem kolo in prestopim ograjo, kar ponovim malce nižje in nato kolesarim po pobočju na pot srečujoč številne pohodnike. Premagujem manjše skale na poti, naredim nekaj korakov peš in tako prikolesarim pod kapelico Marije Snežne in med bajte Velikega stanu. S poti grem na cesto, kjer me zapraši avtomobil. Upočasnim in počasi se dvignem nad stanove do stebrov, kjer ne vidim velikih gugalnic. Še nekaj pedeliranja in sestopim. S ceste grem ob kolesu na strmo pobočje Gradišča z lepim pogledom na okolico. Dosežem ravnico na vrhu, kjer je pravo gradbišče. Postavili so novo zgornjo postajo sedežnice in dela so v polnem zamahu. Na delovišču so druga ob drugi razporejeni deli šestsedežnice, ki čakajo na montažo. Kolo prislonim ob ruševje in se povzpnem na južni vrh, kjer roža gora kaže smeri in vrhove gora.
Naredim nekaj fotografij, se spustim preko ravnice na severni vrh ob sedežnici in še tu pogledam po planoti in na skoraj večne vršace. Prav lepo so vidni Kalški greben, Grintovec s Kočno, pa Skuta s sosedi, Brana in Planjava s sedlom, mogočna Ojstrica, Rzenik, Deska, Veliki vrh in Dleskovec. Vrnem se do kolesa in si privoščim ob hrupu delovnih strojev kratek odmor. Prazna vreča ne stoji pokonci, pravi pregovor in porabljeno energijo je potrebno nadomestiti. Kolesarski števec kaže število enainpetdeset. Polovica poti je torej za menoj in pričenja se povratek.
Ob kolesu sestopim na cesto, kjer stopim na kolo in odpeljem na Veliki stan. S ceste grem na pot, jo prekolesarim in sestopim pred ograjo pod Domžalskim domom. Ponovim predhodno vajo. Dvignem kolo in prestopim. Na drugi strani zaprosim pohodnika za fotografijo in nato se pod domom izognem drugemu dvigovanju kolesa ter po stezici grem mimo. Ponovno sem na kolesu, a sestopim na strmem klancu. Ko sem mimo Črnuškega doma, odpeljem navzdol in se ustavim na robu planine. Še enkrat se ozrem na bajte, nato pa vozim po lepi trati do skalnate poti, kjer ponovno sestopim. Mimo švigne kolesar, ki z lahkoto premaguje skale na poti. Mladost in pogum, pa saj to ni vse. Vsak po svojih zmožnosti pač hiti v dolino. Ob kolesu pridem na Gojško planino in nadaljujem peš srečajoč pohodnike do vodohrama, kjer se kolovoz strmo spusti navzdol. Ne poskušam kolesariti, hodim in pridem iz gozda nad planino Marijanine njive. Kolovoz je tu razdejan in neprevozen. Spustim se na cesto, naredim nekaj posnetkov in sedem na kolo.
Srečam nekaj avtomobilov. Nekateri upočasnijo, drugi ne in dvignejo nezdravo prašno zaveso. Za nekaj trenutkov zadržim dih in prašni zrak ostane za menoj. Kolesarim do parkirišča pod Rakovim robom, kjer je krog po Veliki planini sklenjen. Zastanem, oblečem dodatno oblačilo in že se spuščam po cesti navzdol. Hitro gre in kot bi trenil sem na prelazu, kjer se še pase živina.
Nadaljujem spust, natočim še enkrat vodo v bidon in prikolesarim do Stahovice, se povzpnem na Godič in odkolesarim po istih cestah skozi mesta in naselja proti domu. Da ne gre vse po željah, poskrbi veter. Tudi to je čar kolesarjenja. Pritiskam na pedala, vrtita se kolesi in število kilometrov na števcu se povečuje ter se konča pri številu stoena, ko doma sestopim s kolesa in pozdravim svojo drago.