Luka Ciglar: A kaj pomagajo pregledne in lepe lesene usmerjevalne table, če jim konkurenco delajo še stare zarjavele ...
Če želiš doživeti pravi planinski utrip, se moraš podati na Veliko planino. Enostavno se je povzpeti na to planoto, ki ji v Sloveniji ni para. Če je lepo vreme, se ponujajo prekrasni razgledi proti Kamniškim Alpam in še dlje. Visokogorska planota, je največja visokogorska planina na Slovenskem in po arheoloških najdbah lahko sklepamo, da je bil človek tukaj navzoč že v prazgodovinskem času. Vsak, ki je prvič na planini se čudi arhitekturi planinskih stanov, ki so identičnih oblik, kot najdeni tlorisi koč, ki izvirajo iz 16. stoletja. So čisto posebne oblike, pokrite s skodlami skoraj do tal. Najverjetneje so najprimernejše oblike 
za bivanje pastirjev in pastiric skupaj z živino, ki jo pasejo poleti. Koče morajo kljubovati vetrovom, prenesti morajo težo snega, ki ga na tej višini (1500 m) zapade kar veliko.
Presenečen sem bil nad zelo vzorno postavljenimi usmerjevalnimi tablami, ki so bile postavljene v okviru projekta »Listen to the voice of villages«, ki je bil odobren v programu Srednja Evropa in je bil sofinanciran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. So lesene in skrbno pritrjene na izbranih lesenih stebrih.
A kaj pomagajo pregledne in lepe lesene usmerjevalne table, če jim konkurenco delajo še stare zarjavele, ki jih je načel zob časa oziroma jih niso imeli časa odstraniti. Najverjetneje so kar dobro zabite v drevesa …
Po hoji po planini se odpirajo pogledi, kjer so med redkimi smrekami pastirske koče in mlake, ki so naravna napajališča za pašno govedo. Gozd se je tukaj že pred stoletji umaknil pašnikom. Pastirski stanovi pa so neke vrste zaščitni znak Velike planine.
Na Veliki planini nisem bil prvič, a tokrat sem bil prvič dodobra presenečen. Vse se je spremenilo. Morda sem se spremenil sam in na dogajanje na planini gledam narobe. Postal sem starokopiten in ne razumem potreb in navad, ki jih prinašajo novi časi. V planinah si želimo miru, opazovati naravo, ki že tisočletja sama skrbi za ravnovesje v prostoru.
Preseneti nas prireditveni prostor, plesišče in glasni zvoki električnih kitar rok ansambla. Tu na planini pa ja ni elektrike si mislimo. Toda organizator je mislil na vse. Agregat na dieselsko gorivo nam v modernih časih omogoča vse, kar si zaželimo.
Mladeniči so pridno vadili skladbe in usklajevali instrumente. Po velikosti in številu zvočnikov si lahko predstavljate, kako je odmevalo po Veliki planini. V bifeju PRESTIGE CATERING so povedali, da se ansambel Veseli Gorenjci pripravljajo na koncert.
Pri pastirici pred pastirskim stanom sem se pozanimal, kaj je to za ena veselica. Rekla je, da so veselice pripravljali včasih pastirji, kjer so prodajali svoje izdelke (mleko, kislo mleko, skuto, sire, trniče – posušen sir v obliki hruške…), ki so jih pridelali na planini. Vse dobrote je bilo moč zaužiti z lesenim jedilnim priborom …
Sedaj je drugače pove. Pastirice in pastirji in so postali nekonkurenčni. Povozil jih je čas. Niso zanimivi. To, da vztrajajo na planini in da znajo pripravljati dobrote po starih preizkušenih receptih ni dovolj. Tako so ji povedali tisti, iz doline, ki so bolj šolani in vešči ekonomskih prijemov.
A glej ga zlomka, na poti do Zelenega roba električne kitare počasi preglasi domača zabavna glasba s harmoniko. Tudi krave so bolj silile k veselici in glasbi, ki je odmevala z Zelenega roba.
| |
 |
|
| |
Na poti proti parkirišču sem ujel še opozorilno tablo, iz katere ne gre in ne gre prebrati, kaj so mislili odgovorni sporočiti obiskovalcem. Sram jih naj bo - odgovorne. |
|
Denar je danes res vladar sveta. Organizatorji so skrbno spremljali vremensko napoved za to soboto, 6.8.2011 in vedeli so, da bo obisk ljudi zagotovljen. Brez denarnic tudi ne bodo prišli, so predvidevali. Treba je postoriti vse, da bodo obiskovalci odpirali denarnice, pa naj stane, kar stane. Za naravo, živali, ljubitelje narave jim ni mar.
Ustavili smo se še na Planini Dol, na Planšariji DOL 1308 m. Zame je to ena najlepših Planšarij. Tako lepe zelene doline (med Rzenikom in Veliko planino) ne najdeš zlepa.
In zopet ponavljam, glej ga zlomka. Oskrbnik pravi, da nam ne more postreči s kislim mlekom, ker da nima …
Na srečo, sem si prinesel od doma v PVC lončku jogurt ZELENE DOLINE. Kot da bi vedel … Sem ga pa zares pojedel v zeleni dolini.
Luka Ciglar Maribor, 8.8.2011