Soparen dan v gorah.
Lepa vremenska napoved, hiter klic in dogovor in zgodaj zjutraj prispe prijatelj iz Vipavske doline ter se odpeljeva na Pokljuko, kjer vreme kaže svoje muhe.
Skozi gozd hodiva po blatnem kolovozu, ki ga je verjetno včeraj ali morda še ponoči zalival dež in v ozračju je čutiti soparo. Prideva do smučišča in se povzpneva ob pašni ograji v dolinico ter po označeni spolzki poti na Zlate vode. Hodiva med zelenimi macesni in ruševjem. Prideva na Kačji rob, od koder se odpre pogled na severno pobočje Viševnika z njegovo izrazito ramo in dolino pod njim, Malim Draškim vrhom in meglicami za grebenom Debelega vrha, ki se počasi valijo iz Krme.
Spustiva se v dolino, kjer je veliko gorskega cvetja. Hodiva proti krnici, čutiva prijetni vonj klinčkov v zraku in se povzpneva na Srenjski preval, kjer zavarujeva glavi s čeladama in se spustiva do varovane poti, ki preči pobočje Malega Draškega vrha. Ob pletenicah hitro napredujeva kakor tudi meglice okoli naju, ki se pode preko vrhov. V skalah cvetijo planike, trebušaste zvončice, Clusijev petoprstniki in Zoisove zvončice, ki popestrijo hojo. Počasi se spuščava do prevala med obema Draškima vrhovoma in občasno vidiva bližnje vrhove in dolinico Jezerce, odpre se tudi pogled na očaka Triglava z Ržjo. Na sedelcu je lep pogled v dolino Krme in strme stene nad njo. Pred seboj in za seboj slišiva glasove drugih pohodnikov, ko počasi stopava na vzhodno pobočje Velikega Draškega vrha. Sledijo si vedno znova lepi pogledi na vrhove, preko katerih silijo meglice, vidiva gamsa, ki počiva, slediva stezici z mnogimi možici, stopiva na greben, polnem planik, ki vodi na glavno pobočje gore, prehitiva planinko in se vzpenjava po stezicah travnatega in delno skalnatega pobočja. Prijateljev korak je hitrejši in me nekajkrat počaka, ko zastanem in se pomudim pri fotografiranju gorskega cvetja. Višje slišiva glasove pohodnikov, ki se jim pridruživa na vrhu 2243 m visoke gore.
Ni pretirane vročine, še sopara je nekoliko popustila in obleči je potrebno toplejša oblačila. Vrh je lep razglednik in pogled seže od bližnjega Tosca preko oddaljenega Kanjavca na Triglav s sosedi in preko doline Krme na senčna pobočje gora nad Pokljuko, za trenutek zastane na Malem Draškem vrhu in njegovem sosedu Viševniku, da se nato pomudi na Ablanci in grebenu, po katerem se bova spustila z vrha. Vzameva si čas za počitek in okrepčilo, nato pa zapustiva danes oblegani vrh in stopiva na južni greben gore.
Spuščava se po slikovitem grebenu in vidiva ples meglic, ki zakrivajo in odkrivajo vrhove. Previdno stopava med planikami in drugim cvetjem, doseževa grapico, po kateri se spustiva ob pomoči ruševja in nižje doseževa Studorski preval, nad katerim je v meglico ovita Ablanca, tako da kar nadaljujeva ob kopici pohodnikov spust na Jezerce. Ob poteh cveti goli lepen, rožnati dežen, planinski slanozor, osat, ivanjščice in še in še. Na cvetu počiva metulj in se ne meni za naju. Nižje teče potoček, ki hitro ponikne. Na cvetu počiva metulj in se ne meni za naju, ko hodiva preko ravnice in pričneva vzpon na Srenjski preval. Ponovno občutiva soparo in ko se ozreva nazaj, vidiva da meglice vodijo svoj ples. Izpod skal teče studenčnica, kjer izmijeva slanico z najinih rok in obrazov, nato pa nadaljujeva vzpon po pobočju in na Srenjski preval stopiva na nižjem izhodu in na katerem je kopica pohodnikov. Malce predahneva in se okrepčava, nato pa stopiva mimo pohodnikov in se povzpneva višje na greben, kjer nadaljujeva hojo po drugi strani srečajoč kopico pohodnikov proti vrhu Viševnika. Na vrhu pa gneča, ki je nisva vajena. Večina je tujcev, ki so se povzpeli na vrh tudi v neprimerni obutvi. Ko vidiva kdo in kako hodi v gore, sva brez besed. Nesreča pa nikoli ne počiva. Kakorkoli, hitro greva z vrha in se spustiva po grebenu in pobočju med ruševje, doseževa ravnico pod Plesiščem in se po spolznem pobočju spustiva na Zlate vode, kjer se najina krožna pot zaključi. Spustiva se še v vodnati del grape, greva na stezico in doseževa vršnje pobočje smučišča, po katerem se še vedno vzpenjajo pohodniki.
Hitro hodiva in greva mimo govedi, ki v miru počiva, prečiva studenček in sva gozdu, kjer prijatelj najde nekaj majhnih gobanov ob poti skozi gozd, ki naju privede nazaj na izhodišče poti. Parkirišče je polno zasedeno in ko odpeljeva, sprostiva prostor za naslednje vozilo.