Če na turo vzameš kar dve vodnici namesto ene, potem vreme ni več najpomembnejše.
Četrtkova zgodba
Veliki Nabojs (1/2)
Skriti kotički Zahodnih Julijcev
Če na turo vzameš kar dve vodnici namesto ene, potem vreme ni več najpomembnejše.
Vodnici po Tinjem logu. Nizko nad Žabnicami je priletel prvi oblak. Zapihalo je in se v silovitem neurju močno stemnilo, potem pa smo čakali za dvojnimi okni doma usmiljenih šolskih sester iz Trsta, kdaj se bo zlilo. Bilo mi je vseeno, kam me bosta odpeljali in šli smo v Tinji log (Val Bartolo). Za njima sem hodil brezskrbno tudi ob ponovnem pršenju dežnih kapelj, tudi ob bližajočih se zvokih oddaljenega grmenja, celo med rahlo strašljivimi bukvami na italijansko avstrijski meji. Ko pa je zaropotalo nad nami, smo se z grebena proti Kapinu raje takoj obrnili v dolino. Kam naj bi ob takem vremenu šli jutri, na tokratni četrtkov izlet?
Posrka nas privlačna Špranja. Bolje je biti sit kot siten - dober zajtrk s prvo vodnico me je že spravil v dobro voljo. Na kratki vožnji razpravljamo, ali je povabilo na kavo še kaj več kot le povabilo na kavo, kadar vabiš osebo nasprotnega spola. V izbiro cilja se nisem vtikal in še preden smo se zedinili v mnenju o povabilu na kavo, smo parkirali v Zajzeri. Ne skrbi me, kam bomo prišli do druge ure, če bodo tudi danes nevihte ob istih urah. Zato imam danes še drugo vodnico. Brez širokih pogledov na Montaž bi bila počasnejša hoja po produ dolgočasnejša. Niti naveličali se je še nismo, ko nekoga na vhodu v Špranjo prvič stisne mehur. Pri avtu smo se dobro nalili tekočine in viški so kmalu pritisnili na varnostni ventil. Verjetno je k temu pripomoglo sveže šumenje potoka. Dobra vodnica Dobrina naju je poslala naprej, vendar se nama z Ano to ni zdelo prav.
Še nekdo kamnito strmi v Montaževo skupino
Tudi danes je Dobrina glavna vodnica. Počasi se dvigujemo v Špranjo, ki postaja čedalje širša. Za ožjim grlom mi postane jasno, v kaj se spuščam! Visok graben Cijancerice se spusti nad nas tako z viška, da ga komaj opazimo. Dobrine dolgo ni za nama. Potem ko naju je vodnica drugič poslala naprej, sva jo ubogala brez besed. Šumenje prvega in nato še drugega slapu za krajši čas prevlada nad vsemi zvoki. Veliki listi so polni majhnih zelenih hroščev, ki se jim ne mudi luknjati zelenjavo. Ops, ni prav, da že pol ure hodiva brez glavne vodnice. Nekaj minut preoblačenja v kratke hlače in še kak dodaten opravek je zgolj s hitrejšo hojo težko nadoknaditi. Pa tudi pomožna vodnica Ana me je danes vodila dokaj hitro.
Začetek prave steze. Medtem ko se vodnici dogovarjata, kje in kam naprej, sem šel vsega nekaj minut navzgor, k bivaku Mazzeni ogledat si okoliške gore. Zanje so se začele močneje zanimati tudi oblaki. Kaj sta odločili vodnici, bom izvedel takoj, kako pa se bodo razvijali oblaki, bom izvedel šele čez čas. Z višino nam pade hitrost in raste volja. Čez spodnji del Zgornje Špranje zakoračimo pod stene Turna nad Zadnjo Špranjo. Na srečo so zagruščene poševne gredine med kompaktnimi in navpičnimi stenami dovolj prehodne. Oblaki se danes razvijajo počasneje kot včeraj. Tudi oni kažejo svojo vztrajnost in voljo. Steza »Sentiero alpinistico Carlo Chersi« ni več šala; sedaj gre zares.
Zadnji odsek do Škrbine Velikega Nabojsa
Dolgo se je nabiralo, preden je usekalo. Dobrina po vodniško leze čez skale, kjer je prehod v grabnu zadelan še s snegom. Mene čeznje ne mika, pomožne vodnice pa ne bi rad izpostavljal po nepotrebnem. Po nekaj na hitro izmenjanih besedah glavni vodnici pridam še oceno, da tam navzdol ne spleza. Kaj hujšega! Vem, da tega nisem lepo povedal. Obenem sem storil še osnovno napako in podvomil v vodnikovo sposobnost. V mislih sem se izgovarjal na oblake, ki nas med vzponom vseskozi spremljajo; ob nevihti bi med prisilnem povratkom po tistih skalah drla še voda. Vedno računam z realno možnostjo predčasnega povratka. Bilo je prepozno. Ker je nisva čakala. Še posebej zaradi šale s kavo: da me v koči Pellarini lahko povabi na kavo in se v kratkih hlačkah malo zaziblje v bokih, pa to zame še nič ne pomeni… prav mi je, z vodniki se ni za šaliti!
Najbolj tiha ura. Povsem sem se posvetil moji dragi vodnici Ani in njenim korakom. Nekaj pozornosti namenim oblakom, če nas še spremljajo na primerni razdalji, če bo vreme zdržalo še do Nabojsove škrbine. Da, v eni uri bi bilo dobro stati v Škrbini. Ker me je glavna vodnica povsem prepustila pomožni, je bila na travnatem pomolu, kjer police zavijejo pod Viševe stene, najhitrejša, in si tako privoščila celo krajši postanek. Tršato drevo sredi okamenele narave pritegne pozornost, zato sem edinega človeka, ki smo srečali med potjo in je povsem tiho užil poglede na skalne skulpture, komaj opazil. V uri brez besed je povsem tiha tudi okolica.
Ključavnica pod Škrbino. Čez Studence imam vse bolj suho v ustih. Pred vzponom na zadnji pomol pred Škrbino slutimo za njim ostanke snega. Pomeni, da smo na odločilnem delu poti. Če nam bo sneg preprečil sestop pod Škrbino, se bomo celo morali obrniti, premišljujem naglas. Pa je moja življenjska vodnica Ana skrbno gledala, kod stopam po skalah in kje po snegu, preden sva zamenjala vlogi. Uspešno sva skozi ključni del in vrata proti Škrbini so se nama odprla. Za nama je postalo preveč tiho. Dobrino opazim, kako čepe čaka vrh skal in preverja, ali bom opazil, da je potrebna pomoči. A meni je takoj jasno, da gre samo za preverjanje, kako bom ravnal in reagiral.
Zadnji pogled na Montaževo skupino s Škrbine
Glavna postane Škrbina Velikega Nabojsa. Na sedlu se zgodi več stvari hkrati - zadnji pogled na Montaž, prve deževne kaplje in nekaj čisto novih Dobrininih besed. Spodaj tudi ne bi smel na glas premišljevati o povratku mimo Pellarinija, ne da bi se prej posvetoval še z vodnico ali to možnost vsaj dal na glasovanje. Vseeno mi je bilo, kdaj se je povratek mimo koče izkazal za najboljšo možnost glede naših zmožnosti kot tudi mogočega razvoja vremena. Da, v troje se je lažje odločati. Na sedlu se čuti več stvari hkrati – Viševo moč, Nabojsovo zaščito in skrito energijo vedno močnejših oblakov. Mencam še na ostankih okopov iz prve svetovne vojne, pa me Ana pregovori, da opustim misel o samostojnem vzponu na Veliki Nabojs.
Popackana kava v Pellariniju. Nič ne bo s povabilom na kavo. Dobrina že pije svojo, ko me Ana skozi prijeten poletni dežek pripelje v kočo, tik pred močnejšim nalivom. Seveda nimam nič proti nekaj žličkam temno rjave tekočine, ki jo imenujejo »caffe macchiato«, pokapana kava. Da le ni pošpricana. Dež vsem dobro dene, še posebej na suhem, za velikimi panoramskimi okni koče. Veliki Nabojs, ki je bil tudi v načrtu, nas bo moral počakati iz večih razlogov. Enkrat bi šla rada nanj, slišim Ano. Ne enkrat, greva ob prvi priložnosti! Pa ne bom šel z dvema vodnicama, ena in tista prava mi povsem zadošča. Včasih za dežjem pride sonce in v Zaprah si vsak požvižgava in brunda svojo pesmico.