Primož Blaha: Večkrat sem že napisal, da je prednost hribolazcev,
... da nam nikoli ne bo zmanjkalo novih vrhov, poti in razgledov. Še več: kljub mnogim obiskom Krme sem bil tokrat prvič tam brez smuči – in v kopnem je dolina nekaj povsem drugega kot v zimski preobleki.
V jasnem in prijetno hladnem jutru smo se napotili po dolini navzgor in na Malem polju gladko zgrešili odcep poti proti Bohinjskim vratcem. Pot je sicer markirana, a bolj slabo označena. Nam je bila vseeno všeč, saj se lepo vzpenja skozi prijetno dolinico pod stenami Vernarja in Tosca, le zgornji del po meliščih je bolj naporen. Z vratc smo nadaljevali po ozki, a lepo sledljivi stezici po zelo strmem travnatem pobočju, polnem cvetja, da nismo imeli niti časa za pritoževanje nad strmino. Tudi za slikanje je udobno, saj se ne rabiš pretirano sklanjati.
S predvrha sledi zahtevnejši vzpon po skalnatem in občasno izpostavljenem grebenu do glavnega vrha, ki ima prvovrsten pogled na Triglav – pa seveda na vse bohinjske gore in še daleč naokrog. Na vrhu smo bili zgodaj, kljub temu se je čez nebo že navlekla visoka oblačnost. Nam je to povsem ustrezalo, saj ni bilo vroče pa tudi razgledi so vabili naprej, zato bi bilo škoda že v dolino.
Vrnili smo se na Bohinjska vratca in se spustili do Vodnikovega doma, kjer smo se priključili magistrali proti Triglavu, ki pa smo jo spet zapustili še pred Konjskim sedlom. Od tam smo sledili navdihu in na koncu opravili lep krog po vrhovih nad skrito dolinico. Najprej brez težav na vrh Cesar, z njega smo našli prehod na sedelce in ponovno navzgor na sosednji Činkelman, z njega pa kar naprej po grebenu strmo navzdol. Greben je zahtevnejši in presneto izpostavljen, vendar zelo uživaški zavoljo čvrste skale (morda je s tega vidika bolje v obratni smeri, da plezaš greben v vzponu). V nadaljevanju smo se povzpeli še na dva neimenovana vrhova, na prvega (kota 2098 m) po strmem skrotju, na drugega (?) je v zgornjem delu treba najti prehod med skalami, ruševjem in krušljivo strmino. Vsi ti štirje vrhovi niso posebno izraziti ali omembe vredni, a hkrati vredni obiska, saj ležijo tik pod Triglavom in odmaknjeni od množic.
Najlažje bi bilo nazaj na Konjsko sedlo, mi smo se spustili kar naravnost med neimenovanima vrhovoma navzdol do markirane poti in pod Kurico do Prgarce ter do Malega polja, kjer smo sklenili krog. Seveda nas je nato čakal še dolg spust po dolini, ki je v kopnem precej daljši kot na smučeh … Tako je iz vzpona na Vernar nastala kar dolga in prav lepa krožna tura, ki smo jo seveda zaključili v ledeni Radovni.
Na Primoževi objavi je galerija bolj bogata, podpisi poučni ... vredno pregleda >