Večer, 09.08.06, Reportaže - Boris Strmšek: 5 vzponov na Pik Lenina in 3 smučarski spusti z vrha
Kirgizijo sestavljajo številna gorstva, med katere so vrinjene dolge in rodovitne doline
Ves čas se je treba držati roba severne stene
Pet vzponov na vrh Pik Lenina in trije smučarski spusti z vrha so vsekakor lep uspeh za slovenski ekipi, še posebno, ker je v tem času veliko drugih skupin odnehalo, ne da bi bile osvojile vrh - 40 stopinj Celzija je nevarno mehčalo ledenik
Ko nekomu omeniš Kirgizijo, sledi vprašanje, kje to sploh je. Azijska država na meji s Kitajsko je precej zelena, v njej se propadli socializem večjih mest prepleta z življenjem v jurtah, značilnih bivališčih nomadov. Skoraj desetkrat večjo državo od Slovenije sestavljajo številna gorstva, med katere so vrinjene dolge in rodovitne doline.
Tudi gorstvo Pamir večini ne pove dosti, razen gorniškim poznavalcem. Jih pa je veliko že slišalo za Pik Lenin, 7134 m visoko goro. In ta se nahaja v Pamirju, natančneje na meji med Kirgizijo in Tadžikistanom. Pik Lenin je bil v letošnjem poletju cilj naše sedemčlanske skupine v organizaciji agencije Lifetrek (www.life-trek.com), v okviru katere smo letos februarja osvojili že najvišjo goro Andov in obeh Amerik - 6960 m visoko Aconcaguo. v nasprotju s slednjo, ki je pretežno gola in skalnata, pa smo se tokrat srečali z zasneženim velikanom in ogromnimi ledeniki.
Preko Istanbula smo poleteli v centralno Azijo oziroma v Bishkek, glavno mesto Kirgizije ter nadaljevali polet do starega trgovskega mesta Osh, nato pa nas je čakalo še deset ur vožnje s kamionom čez doline in prelaze v Alaysko dolino, od tam pa do baznega tabora na Lukovih gredah (3800 m). Kraj je poimenovan po "divjem luku", sicer pa je okolica dobesedno posuta s planikami ter obenem bivališče množice svizcev, ki z žvižganjem pozdravljajo tukajšnje obiskovalce. Pik Lenin je ena najpopularnejših gora Pamirja, s 7134 m najvišji vrh Trans-Alayskega pogorja (tudi Zaalayskega pogorja) ter drugi najvišji vrh Pamirja. Tadžikistanska vlada je Pik Lenin letos preimenovala v Vrh neodvisnosti (Independence Peak), vendar v Kirgiziji ostaja še staro ime, ki je dobro poznano med svetovnimi gorniki.
Na vrhu se smuči preselijo iz nahrbtnika na noge
Vodil sem slovensko ekipo, ki so jo sestavljali še Matjaž Cotar, Drago Frelih (oba PK Škofja Loka), Simon Tušar (AO Cerkno), Sonja Garmuš Bezek, Primož Bezek (oba AO Ljubljana Matica) in Veronika Viltužnik (AK Ravne). S Cotarjem in Frelihom smo imeli v načrtu, da z vrha tudi smučamo. Ob našem prihodu v bazo 13. julija se je končalo daljše obdobje slabega vremena v tem delu Pamirja. Še isti popoldan smo se za aklimatizacijo povzpeli na 4100 m visoki vrh v grebenu nad Leninovim ledenikom. Naslednji dan smo šli na aklimatizacijsko turo nad bazni tabor do vrha 4650 m, nato pa smo se odločili, da se odpravimo višje na goro.
Petnajstega julija smo se iz baznega tabora preselili v dobrih sedem kilometrov oddaljeni tabor 1 oziroma ABC - izpostavljeni bazni tabor (4400 m) pod severno steno, od koder se prične glavni del vzpona. Najprej smo nekoliko raziskali spodnji del ledenika, nato pa smo postavili tabor 2 na 5300 m in tam za aklimatizacijo prespali dve noči. Frelih in Cotar sta se odločila, da bosta ostala kar zgoraj, ostali pa smo sestopili nazaj v ABC na počitek. Frelih in Cotar sta se povzpela do tabora 3 na 6100 m in se vrnila v nižji tabor.
21. julija smo se pričeli vzpenjati proti vrhu. Najprej do tabora 2, Cotar gre v tabor 3, Frelih pa se iz tabora 2 spusti v ABC počivat. Naslednji dan se povzpnemo do tabora 3, Matjaž Cotar pa ob šestih zjutraj krene proti vrhu. Doseže ga po devetih urah vzpenjanja čez dolgi greben, ki se vleče po kirgiško-tadžikistanski meji. V lepem vremenu je okoli tretje ure popoldan na vrhu, od koder nato smuča do tabora 3, kjer se srečamo. 23. julija nadaljuje smučanje proti bazi, pet pa nas krene nekaj pred šesto uro proti vrhu gore. Na 6400 oziroma nad prvim strmim delom grebena Tušar in Viltužnikova zaradi težav z višino odnehata, ostali trije pa počasi premagujemo dolgi greben, kjer je leto obrnilo že veliko gornikov. Na srečo ni vetra, ki je nekaterim navezam v prvih dneh preprečil vzpon na vrh. Ob treh popoldan končno dosežem vrh Pik Lenina, kakšne pol ure za menoj pa ga osvojita tudi Bezekova. Na vrhu se smuči preselijo iz nahrbtnika na noge in spustimo se nazaj do tabora 3. Pri smučanju me nekoliko ovira megla na vršnem grebenu. Treba se je ves čas držati roba severne stene, saj je po grebenu nekaj skalnih delov. To sicer ni tipičen greben, temveč dokaj široko pobočje, ki ga sestavljata dva strma dela in dva dolga ter dokaj položna platoja ter na koncu še vršni del, ki je bolj podoben blagemu pobočju z množico vrhov in med njimi povezanih grebenov, kjer je treba najti pravi vrh.
V letošnji sezoni je bilo presenetljivo malo vzponov na vrh gore, nekoliko zaradi slabega vremena, nekoliko pa zaradi vetra in mraza, ki je nekaj dni oviral vzpone po grebenu. Po statistiki je uspešnost okoli 25-odstotna, vsaj v prvem delu sezone pa je bila še slabša. Večina jih je odnehala, ne da bi prišla na vrh. V dneh, ko smo ga osvajali, se je izredno otoplilo, v šotorih v taboru 2 je bilo čez dan tudi do 40 stopinj, ledenik se je zmehčal, ledeniške razpoke pa so bile vse nevarnejše. Bilo je tudi nekaj padcev v razpoke, a so se na srečo končali brez posledic. Je pa po besedah tukajšnjih vodnikov vsako leto kakšna smrtna nesreča, predvsem na spodnjem delu ledenika na severnih pobočjih, ki jih preči najbolj obiskan dostop na Pik Lenin preko sedla in vrha Razdelnaya (6210 m). Sicer pa je še vedno v spominu nesrečno leto 1990, ko je ogromen plaz, ki se je sprožil zaradi potresa, pokopal pod seboj 43 gornikov v taboru 2. Ko smo se vrnili v tabor 3, je bil Frelih že tam, ob njem pa tudi druga slovenska skupina (pet članov), naslednji dan naj bi vsi skupaj krenili proti vrhu.
Velika ledeniška razpoka na 4800 m
Štiriindvajsetega julija se vsi razen Freliha spustimo v ABC. Uspe mi presmučati celotno smer do ABC-ja, mogoče celo doslej edinemu v tej sezoni. Težava je namreč velika ledeniška razpoka na 4800 m, ki se širi in čez katero so namestili celo aluminijasto lestev ter fiksno vrv, zato tukaj vsi snamejo smuči. Razpoko je treba preskočiti, kar je nekoliko nevarno. Sicer pa je tudi spodnji del ledenika predvsem eno samo preskakovanje ledeniških razpok, nekatere so precej neprijetne in nevarne. Padci se lahko zelo slabo končajo. Pri tem nahrbtnik z vso opremo dodatno ovira smučanje. Ta dan zgodaj zjutraj so krenili proti vrhu Frelih, dva iz druge slovenske skupine in dva Rusa. Na prvem platoju se zaradi mraza in vetra obrnejo in se vrnejo v tabor 3. Ostali odnehajo, Frelih pa se odloči, da bo počakal in naslednji dan še enkrat poskusil. 25. julija prične okoli pete ure. Nekoliko piha, vendar mu kljub mrazu uspe, po desetih urah je spet v taboru 3, tudi on opravi z vrha spust s smučmi. Naslednji dan pospravi tabor in se spusti do ABC-ja na 4400 m in dalje v bazni tabor. Ta dan se Veronika Viltužnik in Sebastjan Jančič iz druge slovenske skupine povzpneta na Veronika Pik (4731 m) nad baznim taborom.
Pet vzponov na vrh Pik Lenina in trije smučarski spusti z vrha so vsekakor lep uspeh, še posebno, ker je v tem času veliko drugih skupin odnehalo, ne da bi bili osvojili vrh. Kar se tiče smučanja, so opravili tri od štirih letošnjih dosedanjih spustov s smučmi z vrha Pik Lenina. Poleg treh Slovencev je smučal z vrha še finski alpinist. Razmere za smučanje so precej spremenljive, veliko je spihanega in poledenelega snega, kar je ob grozečih ledeniških razpokah dodatna neprijetnost. V zgornjem delu je krajši del naklonine približno 50 stopinj, trikrat pa se naklonina pobočja giblje okoli 40 stopinj, ostali deli so lažji, vsekakor pa tudi višina naredi svoje. Pik Lenin sicer ni toliko tehnično zahtevna gora, tukaj gre predvsem za velike razdalje, kar je obenem odlična priprava za vzpone na najvišje vrhove v Himalaji.
Boris Strmšek