Planinski vestnik - Andrej Mašera: 11. januarja letos je v mestni bolnišnici v Aucklandu zaradi odpovedi srca umrl sir Edmund Hillary (1919 - 2008), prvopristopnik na najvišjo goro na svetu Mount Everest.
11. januarja letos je v mestni bolnišnici v Aucklandu zaradi odpovedi srca umrl sir Edmund Hillary, prvopristopnik na najvišjo goro na svetu Mt. Everest (Chomolungma, Sagarmatha), velik alpinist in raziskovalec, naravovarstvenik in filantrop. Vest o njegovi smrti je kot blisk zaokrožila po svetu, bil je planetarno znana in spoštovana osebnost, bržkone eden najbolj pomembnih sinov Nove Zelandije vseh časov. V večne višave je odšel človek, čigar ime se je trajno zapisalo v zgodovino svetovnega alpinizma 20. stoletja.
Mladost na čudežno lepem otočju
Edmund Hillary se je rodil 20. 7. 1919 v Aucklandu na Novi Zelandiji. Oče se je ravno vrnil iz 1. svetovne vojne, kjer se je bojeval proti Turkom pri Galipoliju. Leto kasneje so se preselili v Tuakau, južno od Aucklanda, kjer je Edmund obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Kot osnovnošolec je bil odličnjak, v gimnaziji pa več ni dobival tako dobrih ocen. Bil je sramežljiv, precej vase zaprt fant, ki je že zelo zgodaj začel sanjariti o napetih dogodivščinah in avanturah. Verjetno je bil to glavni vzrok slabšega učnega uspeha. Zelo se je navezal na čudovito lepo naravo Nove Zelandije, ki nedvomno velja za eno najbolj slikovitih in zanimivih dežel sveta. Veliko je bral, samozavest pa si je večal s treningom boksa. Goram se je nepreklicno zapisal pri šestnajstih letih na šolskem izletu na goro Mount Ruapehu. Srčno se je navezal nanje ter postal močan in spreten gornik.
Vpisal je študij matematike na Univerzi v Aucklandu in leta 1939 opravil prvi večji alpinistični podvig – zahteven vzpon na Mount Ollivier, ki se nahaja blizu Mount Cooka, najvišjega vrha Nove Zelandije. Študij je kmalu opustil in se skupaj z bratom začel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom; tako mu je pač ostalo več časa za gore.
Ob izbruhu 2. svetovne vojne se je Hillary kot prostovoljec prijavil k letalstvu, vendar je prošnjo kmalu umaknil zaradi »ugovora vesti«. Ko se je leta 1941 začela tudi vojna na Pacifiku, so ga seveda mobilizirali in od leta 1943 se je bojeval kot navigator v izvidniškem letalu. Leta 1945 je bil v akciji pri Solomonskih otokih hudo ranjen; dobil je precej opeklin, ki jih je zdravil doma na Novi Zelandiji.
1953: leto slave
V prvih povojnih letih je Hillary prehodil in preplezal novozelandske gore po dolgem in počez, leta 1949 je prvič obiskal tudi evropske Alpe, potem pa zopet leta 1952. Takrat se je spoprijateljil z angleškim alpinistom Georgom Lowom, s katerim se je potem udeležil tudi zmagovite odprave na Everest. Sicer se je Hillary že leta 1951 udeležil Shiptonove raziskovalne odprave pod najvišjo goro sveta, kjer naj bi našli najprimernejši dostop na vrh z južne strani, iz Nepala. V času, ko so Kitajci okupirali Tibet in je bil severni pristop na Everest onemogočen za več desetletij, je na srečo Nepal odprl svoje, do takrat hermetično zaprte meje.
Leta 1952 so Švicarji kar dvakrat poskusili splezati na Everest z ledenika Khumbu, čez Ledeni slap, skozi Zahodno globel ter preko pobočij Lhotseja na Južno sedlo, od tam pa proti vrhu. Na spomladanski odpravi sta Raymond Lambert in slavni Šerpa Tenzing Norgay prišla 240 m pod vrh, ko je le-ta predlagal umik; nagonsko je namreč čutil, da bi nadaljevanje vzpona peljalo v katastrofo. Jeseni istega leta Švicarji niso uspeli ponoviti spomladanskega višinskega dosežka.
Leto 1953 so si za vzpon rezervirali Angleži. Najprej je bilo namenjeno Shiptonu, da bo vodil odpravo, potem pa so se odločili za Johna Hunta, ki je obleganje Everesta organiziral čisto po vojaško. Odprava je štela kar 400 ljudi (sic), od tega 362 nosačev in 20 Šerp, višinskih nosačev. Med njimi je bil tudi Tenzing, ki se je leto poprej s Švicarji, posebno z Lambertom, zelo zbližal, medtem ko z bolj zadržanimi Angleži nikoli ni vzpostavil tako pristnih odnosov.
Hillary si je seveda želel, da bi bil v »naskokovalni« navezi skupaj z Lowom, vendar je Hunt nepreklicno odločil drugače: v prvem naskoku bosta poskusila Tom Bourdillon in Charles Evans, v drugem pa Hillary in Tenzing.
26. maja sta se odpravila proti vrhu Bourdillon in Evans, vendar sta se morala vrniti zaradi okvare na Evansovi kisikovi bombi. Na vrsto sta potem prišla Hillary in Tenzing, na južnem sedlu pa naj bi ju počakali Lowe, Alfred Gregory in Šerpa Ang Nyma. Vseh pet se je 28. maja povzpelo na višino 8500 m, postavili so majhen višinski šotor, v katerem sta Hillary in Tenzing prebila noč, medtem pa so se ostali trije vrnili na Južno sedlo.
Nastopil je 29. maj 1953, velik dan v zgodovini svetovnega alpinizma. Hillary in Tenzing sta se mirno in varno vzpenjala proti vrhu, vreme je bilo idealno. Zadnja ovira je bil kakih 12 m visok, delno skalnat, delno zasnežen skok v grebenu, ki ga je Hillary mojstrsko preplezal (t. i. Hillaryjeva stopnja), kmalu potem pa sta ob 11.30 stopila na najvišjo točko Zemlje.
Na vrhu sta se zadržala samo kake četrt ure. Hillary je fotografiral Tenzinga, obratno ni šlo, ker Tenzing ni znal rokovati s fotoaparatom, potem pa sta začela previdno sestopati. Prvi človek, ki sta ga srečala, je bil Lowe, ki jima je prišel visoko naproti. Najboljša prijatelja sta se s solzami v očeh objela in Hilllary je izrekel tisti znameniti stavek: »Well, George, we finally knocked the bastard off*.«
Vest o uspešnem vzponu na Everest, ki se je hitro razširila po svetu, je sovpadla s kronanjem britanske kraljice Elizabete. Angleži so zopet doživeli trenutke slave in vzhičenja, oba dogodka sta jim olajšala spoznanje, da po 2. svetovni vojni Velika Britanija ni bila več svetovna velesila in lažje so prenesli izgubo »največjega dragulja« v britanski kroni – Indije.
_________________
* »George, končno smo opravili z barabo!« Stavek se da razumeti tudi na bolj vulgaren način. Možno je, da je Hillary izrazil prav to.
Raziskovalec in človekoljub
Po uspehu na Everestu, ko ga je kraljica povišala v plemiški stan, je Hillary še večkrat obiskal Himalajo, istega leta, ko je stopil na vrh sveta, pa se je tudi poročil. V zakonu so se mu rodili sin in dve hčeri, bil je srečno poročen in še posebej dobro se je razumel s svojo taščo (!). Zopet je zaslovel po svetu, ko je leta 1958 dosegel južni tečaj kot vodja transantarktične odprave v okviru mednarodnega geofizikalnega leta. Zanimivo je, da je to bila prva uspešna odprava, ki je za Amundsenom leta 1911 in Scottom leta 1912 prišla na južni pol po kopnem. Leta 1975 je doživel hudo življenjsko tragedijo, ki ga je skoraj povsem dotolkla: v letalski nesreči blizu Kathmanduja sta izgubili življenje ljubljena soproga Louise in najmlajša hčerka Belinda. Leta 1979 je za las tudi sam ušel podobni smrti. Zadnji trenutek je zaradi drugih obveznosti odpovedal udeležbo na izletniškem poletu nad Antarktiko; letalo je treščilo v Mt. Erebus in vseh 257 potnikov je izgubilo življenje. Med njimi je bil tudi njegov dober prijatelj Peter Mulgrew. 10 let kasneje se je Hillary poročil z njegovo vdovo.
Njegov sin Peter je postal alpinist in se je leta 1990 tudi sam povzpel na Everest. Leta 2003, ob 50. obletnici prvega vzpona, pa sta se na Everest skupaj povzpela Peter in Tenzingov sin Jamling.
V drugi polovici svojega življenja je sir Edmund Hillary pokazal še drugo plat svoje plemenite duše, morda še pomembnejšo. Zelo ga je prizadela neizmerna revščina, v kateri so živeli prebivalci Nepala, posebno še njegovi ljubi Šerpe. Razumevanje življenjskih razmer domačinov mu je gotovo olajšal pozitiven odnos do Maorov, avtohtonih Novozelandcev, do katerih je vedno čutil globoko spoštovanje, ki mu ga je vcepil že oče. Da bi Nepalcem kar najučinkoviteje pomagal, je ustanovil fundacijo Himalayan Trust, ki je zgradila in opremila številne šole in bolnišnice v tej revni deželi. Postal je tudi častni predsednik in duhovni mentor ameriške fundacije American Himalayan Foundation, ki je pomagala dvigovati naravovarstveno zavest v Nepalu, hkrati pa je izboljševala bivalne pogoje njegovih prebivalcev.
Hillary je bil zgrožen, ko je videl novodobni cirkus okoli Everesta, kjer sta denar in brezobzirna sla po osvojitvi vrha za vsako ceno popolnoma degradirala osnovni človeški vrednoti, kot sta solidarnost in pomoč v stiski. Posebno ga je presunilo, ko je izvedel, da je leta 2006 kar 40 »alpinistov« mirno pustilo umreti britanskega plezalca Davida Sharpa, ki je zbolel za višinsko boleznijo. Mirno so hodili mimo umirajočega, ki je ležal pod neko skalo, še ozrli se niso nanj, čeprav bi mu lahko pomagali. Njihovo početje je odločno obsodil in označil za »horrifying« (grozljivo).
Za svoja dobra dejanja v Nepalu je Hillary kot prvi tujec dobil častno državljanstvo te himalajske dežele, drugod po svetu, posebej še na Novi Zelandiji, pa je prejel številna priznanja in pohvale. Je edini Novozelandec, ki je bil upodobljen na bankovcu domače valute; zanimivo – v ozadju ni bilo podobe Everesta, ampak je sam želel, da njegov lik zre v domači Aoraki, Mt. Cook, njegovo najljubšo goro.
Sir Edmund Hillary je zapustil ta svet, ostala pa so njegova velika dela. Posebno prebivalci Nepala se ga bodo še dolgo spominjali kot človeka, ki je najprej prišel k njim kot osvajalec najvišje gore na svetu, potem pa postal njihov iskreni prijatelj in veliki dobrotnik.
Literatura
Edmund Hillary: Ni zmage brez tveganja. DZS, Ljubljana 1981.
Alexa Johnston: Sir Edmund Hillary. An Extraordinary Life. DK, London 2005.
Andrej Mašera
Pismo Ang Tseringa, predsednika Nepalske
gorniške zveze, planincem Slovenije
Dragi prijatelji!
S težkim srcem vas iz Nepala pozdravljam »namaste« … Sir Ed Hillary je odšel na potovanje na zadnjo goro Življenja – na vrh, ki bi ga vsi radi dosegli, a to je dano le redkim.
Sir Ed Hillary bo vedno živel v srcih in spominih tisočev Šerp, ki so ga poznali. Z vami bi rad delil nekaj utrinkov iz njegovega življenja, ki so se dotaknili mene in moje družine. V zgodnjih šestdesetih letih je bil skupaj s prijatelji Šerpami na enem izmed svojih mnogih potovanj. Med prečkanjem gorskega prelaza naj bi bil vprašal enega izmed Šerp, s čim bi jim lahko pomagal, če bi bilo to v njegovi moči. Šerpa mu je odgovoril: »Burra Sahib (Veliki sahib), naši otroci imajo oči, a so slepi, ne vidijo. Če bi imeli šolo, bi jim lahko odprli oči.« Leta 1961 je Sir Ed Hillary z lastnimi rokami zgradil prvo šolo v vasi Khumjung. Leta 1964 je zgradil letališče v Lukli in tako odprl vrata proti dolini Khumbu in Everestu ter svetu odkril Šerpe in njihovo kulturo, hkrati pa Šerpam pokazal, da svet ni le Himalaja. Leta 1966 je zgradil bolnišnico Khunde in tako mnogim Nepalcem zagotovil zdravstveno oskrbo. In še bi lahko naštevali …
Šerpa, ki je prosil za zgraditev šole, je bil moj oče Konchok Chumbi, ki je spremljal Sira Eda Hillaryja, ko so v Himalaji iskali jetija. Bil sem eden izmed prvih učencev v šoli v Khumjungu. Če ne bi bilo človeka z vizijo, bi najbrž danes, sklonjen od starosti, še vedno prenašal tovore v svojem ljubem Solu Khumbuju.
Moj sin Dawa Steven je bil slučajno v Dingbocheju, ko je slišal novico o smrti Sira Eda Hillaryja. Odhitel je v Khumjung in bil srečen, da je lahko molil skupaj z ljudmi v Khumjung Gompi. Moj sin bo posvetil svojo odpravo Eco Everest Expedition 2008 viziji Sira Eda Hillarya, ki jo je imel o dolini Khumbu in njenih prebivalcih.
Kot predsednik nepalske gorniške zveze sem predlagal, da bi po Siru Edmundu Hillaryju poimenovali enega od himalajskih vrhov in letališče v Lukli. Predlagal sem tudi, da bi nepalska vlada ustanovila mednarodno nagrado, imenovano po njem. Kljub globoki žalosti sem vesel, da je bil Sir Ed Hillary med nami.
Do prihodnjega srečanja!
Ang Tshering Sherpa