ProMo blog: Naslov je dramatičen, toda takšne so lahko tudi posledice. Je vzpon na osemtisočak brez kisika več vreden ali gre zgolj za nepotrebno tveganje? Znane so negativne posledice bivanja v redkem zraku že po "nedolžnih" vzponih na Mt. Blanc. Pravi odgovor je aklimatizacija.
"Moraš biti malo nor, če plezaš na gore", laičen zaključek, ob katerem se zviška nasmehnejo vsi alpinisti. Pa vendarle bi ugotovitev utegnila biti kar na mestu, vsaj če plezaš previsoko, če to počneš brez dodatnega kisika in predvsem - brez aklimatizacije.
Po navedbah ameriške revije Outside Magazine, ki se sklicuje na raziskave skupine nevroradiologov na kliniki v Zaragozi, redek zrak bolj poškoduje možganske celice, kot je veljalo do sedaj. In to na nižjih višinah, kot smo mislili. Znano je tveganje nad 8000 m, toda na Mt. Blancu? Ne gre za posledice očitnih težav na gori, ampak za primere, ko sta vzpon in spust potekala brez zapletov, težave pa so se pojavile kasneje. Zaskrbljujoče je, da se to lahko zgodi na višinah okoli 5000 metrov in celo nižje.
Človek po povratku z visoke gore. Ameriški alpinist Conrad Anker ima veliko izkušenj s plezanjem v redkem zraku. Tudi v Meru Shark's Finn, kjer je letos z ekipo obrnil 150 m pod vrhom. V tej steni je nedavno poskušala tudi naveza Grmovšek, Karo, Lukić.
Preučevanje skupine 35 alpinistov in planincev, ki imajo za sabo vrhove kot Aconcagua, Everest, Kilimanjaro in Mont Blanc je dalo bolj jasno sliko, kaj se dogaja z možgani na višinah. MRI slike na katerih so posnetki možganov amaterskih in profesionalnih alpinistov po vrnitvi iz visokih gora, kažejo določene atrofije, ki običajno pomenijo trajne poškodbe. No, sporočilo raziskave nikakor ni - NE vzpenjati se na visoke vrhove, pač pa – vzemi si čas za aklimatizacjo. Le ta v veliki meri zmanjša možnost poškodb.
Poglejmo še dva primera iz raziskave španskih zdravnikov in njihov komentar, kot ga navaja Outside Magazine:
Osem plezalcev po povratku z vrha Aconcague, večina pred tem še ni bila na podobni višini. Nihče se ni vrnil brez posledic. »Fantje so utrpeli resne poškodbe. Mlad robusten fant, vidimo ga na sliki na snežni strmini. Ko se je vrnil, si ni mogel zapomniti svoje telefonske številke. Ko ga je žena poslala po kruh v trgovino, se je vrnil brez njega, ne vedoč po kaj je šel v trgovino".
Sedem planincev, ki se je vrnilo z vrha Mt.Blanca ni imelo nobenih simptomov višinske bolezni. "Nekaj dni kasneje so se pojavile prve abnormalnosti, ki niso običajne za ljudi v tridesetih letih, simptomi so med drugim spominjali na Alzheimerjevo bolezen".
Dr. Iztok Tomazin, je bil na petih osemtisočakih (Daulagiri pozimi, Čo Oju, Šiša Pangma, Gašerbrum 1, Gašerbrum 2), umetnega kisika pa ni nikoli uporabljal: "Kronična višinska bolezen ob dolgotrajnem bivanju na srednjih/velikih višinah je znana stvar. Jasno da višje ko gremo, tudi če samo za kratek čas, večje je tveganje tudi za akutne dogodke (akutna višinska bolezen, višinski pljučni in višinski možganski edem). Prav tako so možne dolgotrajne ali trajne posledice na različnih organskih sistemih, tudi po kratkotrajnem ali še bolj po ponavljajočem se kratkotrajnem zadrževanju na velikih višinah- nad 7500/8000 m. Tu je še precej neraziskanega."