Večer, 03.01.07, Gore: V tem našem mestu jih je še nekaj, ki pomikajo meje naprej
Večer, sreda, 3. januarja 2007
Gore
Visoke gore za mariborske alpiniste
V tem našem mestu je še nekaj alpinistov, med njimi celo alpinistka, ki pomikajo meje naprej, in to ne samo meje mariborskega alpinizma
Pa je le prvi Mariborčan, Pavle Kozjek(* glej spodaj), koncem lanskega leta stopil na vrh gore, višje od 8000 metrov. To je nekakšna magična višinska meja, na svetu pa je le 14 glavnih vrhov, ki jo presegajo. In mariborska noga je stala na vrhu šeste najvišje gore sveta, na Čo Oju, ki je visok 8201 m. Po vrnitvi je alpiniste sprejel tudi mariborski župan, ki je alpinistom podelil priznanja, saj je alpinizem živ tudi v Mariboru, kjer se skupina ljudi trudi pomikati meje nekam tja, proti nebu. Vzpodbudno je tudi, da je v tem našem mestu še nekaj alpinistov, med njimi celo alpinistka, ki pomikajo meje naprej, in to ne samo meje mariborskega alpinizma. A le stežka jih kdo opazi. Razlog pa je verjetno predvsem nepoznavanje alpinističnih trendov in kvalitete vzponov v domačem mestu.
Vzponi omenjene skupine alpinistov so seveda težko primerljivi z vzponom na Čo Oju po dokaj obiskani smeri, ki jo je premagalo že za dobri dve nogometni enajsterici Slovencev, dva pa sta z vrha celo smučala.
Vzpon na osemtisočak je vsekakor zahtevna stvar, čeprav je Čo Oju eden najlažjih osemtisočakov. A višina naredi svoje in mnenje tistih, ki so se kdaj povzpeli v te višine, je predvsem to, da lahkih osemtisočakov ni. Vzpon na Čo Oju predstavlja velik osebni uspeh ter korak naprej oziroma višje, narejen v mariborskem alpinizmu. Če pa iščemo kvaliteto vzponov, jih bo treba iskati pri nekaterih drugih alpinistih ter obenem razločevati težavnost alpinističnih vzponov. Zadnja leta sta prav fantastične smeri preplezala v alpskih stenah Marko Lukič in Andrej Grmovšek, njuni vzponi daleč presegajo okvire dosedanjih slovenskih vzponov. Opravila sta proste vzpone v dolgih alpskih smereh. Andrej Grmovšek se je skupaj z ženo Tanjo izkazal tudi v drugih svetovnih gorstvih. Obisk kitajskih sten, Mehike, perujskih Andov in Patagonije je prinesel nekaj zelo dobrih vzponov, ki so odmevali tudi v tujini. Letos poleti sta v različnih navezah opravila spet nekaj odličnih vzponov v pakistanskem Karakorumu. To sicer niso bili vzponi na osemtisočake, a so bile vendarle izredno težke skalne ter kombinirane smeri na pet- in šesttisočake. Andrej je med drugim slovenski alpinist leta, Tanja pa je bila to pred dvema letoma. Patagonijo je pozimi uspešno obiskal tudi Boris Lorenčič, ki se je pred kratkim vrnil iz Himalaje z opravljeno težko prvenstveno smerjo v alpskem stilu na sedemtisočak. In skupaj s soplezalcem je zdaj celo nominiran za nagrado Zlati cepin, ki se vsako leto podeli za najboljši alpinistični vzpon. Prav tako je vrsta uspešnih odprav in vzponov za Blažem Navršnikom in še koga bi lahko našli v obeh mariborskih alpinističnih odsekih. Moderni alpinistični trendi, občudovanja vredne težke smeri, četudi to niso osemtisočaki, ampak neke nižje gore, ki pač za splošno javnost nimajo posebno velike vrednosti. Pa vendar lahko najdemo tudi v slovenskih Alpah precej težje vzpone od pristopa na osemtisočak.
Sicer pa mariborskim alpinistom ostaja še ena velika možnost za vzbujanje pozornosti - vzpon na Mount Everest, višje se res ne da. Saj je res visok, a je tudi izredno drag, a takšni so vsi osemtisočaki. Če ne bi bilo tako, bi tudi Mariborčani verjetno že davno stali na marsikaterem osemtisočaku. Denar je predvsem pri himalajskih vzponih ključnega pomena, v Mariboru pa ga nikoli ni bilo posebno veliko za alpinizem. A nekateri lahko tudi z mnogo manj denarja preplezajo odlične stvari, čeprav so vrhovi nekoliko nižji. Višje ni vselej tudi težje. Seveda obstajajo tudi težki osemtisočaki, s težkimi stenami, na primer K2, pa južna stena Lotseja, južna stena Anapurne, Nanga Parbat, južna stena Daulaghirija... Tam kakšne posebne gneče ni in je nikoli ne bo. Preprosto zato, ker so to zares težki vzponi in rezervirani za redke dovolj sposobne. A za to je treba precej več podpore, kot je imajo alpinisti v Mariboru. Za to so potrebna dolga leta nabiranja izkušenj in težkih vzponov v različnih svetovnih gorstvih in posledično tudi velika finančna sredstva.
BORIS STRMŠEK
Besedilo so v uredništvu spremenili in ob tem naredili napako, pomešali so imena alpinistov. V originalnem besedilu nisem omenjal pristopnikov na Čo Oju. Pravilno ime bi bilo Dušan Rauter, skupaj z njim pa je bil na vrhu njegov klubski kolega Damjan Karničnik (oba AAO Kozjak) iz Lovrenca na Pohorju. Besedilo je bilo napisano že na začetku novembra, kasneje sem ga še enkrat popravil/dopolnil, ker je že "zastarel". In bil je mišljen kot komentar, predvsem zaradi tega, ker nekateri članki o odličnih vzponih potrebujejo vse preveč časa do objave. Tako na primer še vedno niso objavili članka o vzponu Prezlja, Lorenčiča in ostalih v Chomolhariju, čeprav sem ga napisal takoj po njihovi vrnitvi.Boris Strmšek