Kamor greš, tam te spremlja sivina neba.
Sredi dopoldneva se odpraviva iz mesta in na avtocesti spremljava razvoj oblačnosti v upanju, da bo kateri od vrhov le deležen sonca in z njim tudi midva. A glej ga zlomka, oblačnost z vzhoda gre v isto smer in tako se šele v Gozdu Martuljku odločiva, da greva na Trupejevo poldne. Zapeljeva na Srednji vrh a parkirišče prekopavajo in zato peljeva dalje mimo sirarne Pr’ Hlebanju do vodohrama, kjer komaj najdeva prostor za parkiranje kljub temu, da sva edina. Tudi tu potekajo dela.
Oprtava nahrbtnika in ob lepih pogledih na Martuljško skupino hodiva do kmetije Jurež, kjer prijazna gospodarja zadržita psa, da mirno stopiva na strm kolovoz. Vzpenjava se čez razgledno senožet, kjer se pasejo koze in ovce. Gore so pod sivino neba, le oddaljene Višarje se še kopljejo v soncu.
Hitro nama postane vroče, tako da vrhnja oblačila romajo v nahrbtnika, midva pa prestopiva prva vrata kolovoza in nadaljujeva skozi gozd po še večji strmini do naslednjih vrat, ki jih prav tako prestopiva in še nekaj časa hodiva strmo navzgor po kolovozu, dokler se strmina nekoliko ne položi in je hoja lažja. Stopiva na stezico, ki preči pobočje redkega gozda in naju povede do Jureževega grabna, kjer je ograjena senožet. Povzpneva se do gozdne ceste med Poljanami pod Korenskim sedlom in Železnico pod Trupejevim Poldnevom. Po cesti greva do Jureževe planine, kjer je odličen razgled na gore nad Zgornjesavsko dolino.
Žal pa je oblačnost zakrila nekatere vrhove, pa nič zato saj je ustvarila čudovito kuliso na nebu in tako v tišini se ozreva vse naokoli, fotografirava in uživava v jesenski naravi, nato pa s pašnika stopiva v gozd, doseževa kolovoz in po njem se povzpneva na pašna travnata pobočja 1737 m visoke Vošce. Po stezici med travami se povzpneva mimo črede govedi in mimo razvalin nekdanje karavle na vrh, kjer poiščeva primerno mesto za počitek in okrepčilo.
Čeprav nisva pretirano visoko pogled seže na številne vrhove, od Trupejevejeva poldneva in Mojstrovice, preko Mežakle z Jerebikovcem na Vrtaški vrh s Slemenom, potem pa so vrhovi Martuljške skupine v oblakih, le sem ter tja se pokaže vrh Špika, sledi pogled na mogočen Prisojnik in oblake, ki zastirajo Mojstrovke vse do Jalovca.
Za spreminjajočimi macesni vidiva Tromejo, pa Dobrač nad Ziljsko dolino, globoko spodaj je Beljak in greben vodi na sosednji Zajčnik, pod katerim se skriva Blekova planina in s pogledom zaključiva ponovno na Trupejevem poldnevu. Še skok v višino in zapustiva vrh. Mimo goveda greva malce navzdol in na sosednji vrh, potem pa po razritem pobočju, verjetno od prašičev, na stezico in na vzhodni del pašnikov, kjer prestopiva v gozd in najdeva prvega gobana, pa drugega in hojo upočasniva iščoč še tretjega in ga najdeva.
Počasi se spustiva na gozdno cesto in na obrobje gozda, kjer še nekaj gob roma v nahrbtnik, potem pa hitreje stopava po poti vzpona in se vrneva na razgledno senožet pri Jurežu, od koder je le še streljaj do izhodišča ture. Po slabih štirih urah in prehojenih več kot osem kilometrov z dobrimi sedemsto višinskimi metri vzpona in spusta zaključiva pohodno turo in se mimo nove zapornice na cesti za hotel ob parkirišču odpeljeva v dolino.