Slovenske novice - Primož Hieng; V letošnjem letu, ko slavimo 250-letnico rojstva pesnika Valentina Vodnika, ne smemo spregledati njegovega velikega zanimanja za turizem.
Bil je tako vnet za popotovanja, da ga upravičeno štejejo za prvega slovenskega turista in tudi prvega turističnega pisatelja. Slovenski turistični krogi so avgusta 1895 še posebno slavili stoletnico njegovega potovanja na Triglav.
Fran Orožen je v Ljubljanskem zvonu opisal tudi ta del pesnikove dejavnosti, še danes bolj malo znane. Valentin Vodnik je služboval kot duhovnik v Sori, na blejskem gradu in na Koprivniku, kamor se je preselil februarja 1793. »Bivanje na Koprivniku je bilo odločilno za Vodnikovo pesniško in pisateljsko delovanje,« pravi Fran Orožen. »Tu je dobil tudi veselje do turizma, ko se je sprehajal okrog po senožetih in gozdovih. Zlasti rad je hodil na Jarski vrh v bližini gorenjskih velikanov. V svežem planinskem zraku blizu orjaškega Triglava in idiličnega Bohinjskega jezera ter ob bivanju med čvrstimi Bohinjci se je naš Vodnik navduševal nad naravnimi lepotami gorenjskih planin in tu je nabiral snov za svoje najlepše pesmi. Navdušen je bil nad bohinjskimi planinami in dolino ter nasploh nad vso čudovito Gorenjsko.«
Prepotoval Kranjsko
Med bivanjem na Koprivniku se je seznanil z baronom Žigo Zoisom, ki ima veliko zaslug, da je Vodnik postal tako slaven. V tej gorski vasi se je pod njegovim vodstvom seznanjal z rudninoslovjem. Prepotoval je najlepše kraje na Kranjskem in nabiral rudnine za Zoisovo zbirko.
Vodnikovo turistično delovanje in potovanje po Gorenjskem poznamo najbolj iz Hochenwartovega dnevnika ter iz pisem, ki jih je Vodniku pisal prijatelj in mecen Žiga Zois. Z Valentinom sta si pridno dopisovala, Zoisova izjemna izobraženost pa je dobro vplivala na njegovo pisateljsko delovanje. Zoisova pisma so ohranjena, žal pa so se izgubila Vodnikova. Kot poroča Fran Orožen, naj bi neka ljubljanska prodajalka vanje zavijala slanino …
»Zoisova pisma nam kažejo, kako zelo se je Valentin Vodnik zanimal za turizem in s kakšnim veseljem je hodil po gorah,« piše Fran. »Skrbela sta tudi za gorske vodnike, in prav ganljivo je bilo videti, kako je bolehni Zois skrbel, da je dostojno poplačal in zadovoljil gorska vodnika, starega Kosa in višjega plavžarja Žerovnika. Pri Zoisu zaposleni možje so bili najboljši gorski vodniki; Zois in Vodnik sta jim rada in izdatno pomagala ter tako pospeševala turizem. Žiga, ki je že več let bolehal, ni mogel biti turist, toda s krepkim zdravjem obdarovani Vodnik je dosti lazil po planinah, ker pa se je zanimal za rudnine, je prepotoval najlepše slovenske kraje. Na potovanjih je vestno beležil vse opazke v slovenskem, latinskem in nemškem jeziku.«
Pot na Triglav
Leta 1794 je Valentin potoval na Kredarico. Prvi dan so s Koprivnika v devetih urah prispeli na Velo polje in potem krenili čez Steriščico med Krmo in Triglavom na Kredarico. Pohvalil je imenitni razgled na Tržaški zaliv, tirolske in švicarske gore ter po velikem delu Kranjske.
Grof Franc Hochenwart leta 1795 natančneje poroča o novem potovanju na Triglav. Skupaj s šentjakobskim župnikom Pinhakom sta se iz Ljubljane peljala na Javornik, kjer ju je pričakoval Vodnik, da ju spremlja po Bohinju. Baron Žiga Zois je poskrbel za to potovanje, zlasti da so bili potniki na njegovih posestvih prav gostoljubno sprejeti. Drugi dan so odšli na izlet na Belščico, na Veliki in Mali Stol ter se zvečer vrnili na Javornik. Potem so prek Bleda krenili v Bohinjsko Bistrico in k izviru Bistrice. Vodnik je moral zaradi božje službe domov na Koprivnik in se je čez dva dni spet vrnil v Bohinjsko Bistrico. Tako so 17. avgusta 1795 krenili prek Stare Fužine k slapu Savice in do tam na Dedno polje in na Ovčarijo, kjer so občudovali krasen razgled. V bližnji planinski koči jih je pozdravil baron Karel Zois in jih gostoljubno sprejel. Dva dni pozneje so se poslovili od njega, 20. avgusta pa so odšli na Ledino pod Triglavom, od koder je Hochenwart krenil na vrh Ledine, Vodnik in Pinhak pa sta s svojima vodnikoma krenila na levo proti Triglavu. Čim više so prišli, tem več je bilo težav. Z vrha Malega Triglava so morali čez manjšo globel in potem začeli plezati na Triglav med blizu stoječima pečinama. Pinhak je v lahkih navadnih in nepodkovanih čevljih lahko le dalje lazil. Splezal je torej na skalo, a zgoraj se je zavedel, da po ozki poti ne more naprej. Vrnil se je k Vodniku, ki ga je čakal pod skalo.
Veselje do narave
Valentin Vodnik je popotovanja opisoval v različnih izdajah, saj so njegovi turistični in zemljepisni spisi zelo zanimivi. V Veliki pratiki iz leta 1795 je objavil spis z naslovom Popisovanje Kranjske dežele, ki jo je prehodil peš. Nameraval je napisati tudi slovensko zemljepisje, kar pa mu je odsvetoval baron Žiga Zois, češ da ljudstvo še ni godno za tako delo. V Veliki pratiki leta 1796 je objavil članek Popisovanje te zemlje, ki je Zoisu sicer ugajal, a se mu je zdel prekratek.
Fran Orožen še poroča, da sta veselje do narave in navdušenje za planinski svet v njem vzbujala pevski duh in mogočno vplivala na njegovo pesniško delovanje: »V prav narodnem duhu je Valentin Vodnik prvi opeval prirodne krasote slovenskih planin, v nebo štrleče vrhove in srebrnim niti enake po razpadlem kamenju se vijoče slapove.« Leta 1806 je izdal Pesmi za pokušino. Med temi je tudi preprost opis veličastnega slapa Savice, ki je Vodnika zelo navduševal, slap Savice pa predstavlja vir pesniške navdušenosti.
Pesniško navdušenost nad slapom Savice je opisal v epigramu:
Grem visoko pit Savico,
lepih pesmi hladni vir,
mojstru pevcev na zdravico,
naj mi teče ta požir!
Tudi slap Bohinjske Bistrice je v Vodniku vzbudil pesniški duh. V pesmi Klek pripoveduje o coprnicah in na kratko opisuje goro Klek v Veliki Kapeli. »Pravi biser Vodnikovih pesmi je oda Vršac,« hvali Fran Orožen. »V kako lepih verzih nam popisuje v glavnih potezah prekrasen razgled s slovenskega Parnasa in kako vzvišeno opeva prirodne krasote naših planin. Vsaka kitica nas navdušuje, in spet in spet nas miče, da prebiramo ta pesniški umotvor.«
Vsestransko dejaven
Valentin Vodnik je bil dejaven kot duhovnik, pesnik, jezikoslovec, starinoslovec in zgodovinar, zelo vnet pa je bil za prirodoslovje in prav to ga je privedlo v naše najlepše kraje. »Po vsej pravici ga lahko štejemo za prvega slovenskega turista,« meni Orožen. »Lazil je po najvišjih slovenskih gorah in občudoval lepote, ki jih je Stvarnik ravno slovenskemu svetu podelil v tako obilni meri.«
V delu Vodnikov spomenik o njegovi turistični dejavnosti preberemo vznesen zapis: »Vodniku, očetu slovenskih pevcev, je bilo na visokem in tihem Koprivniku še vse preglasno in prenizko. Tja gor na plešo Vršaca, v neposredno bližino starešine slovenskih gora, ga je pogosto gnalo, od koder se je oziral daleč okrog po sinji daljavi. Pregledoval je od tod široki svet, pa mu to ni bilo v omamljenje duha, ker se ni do njega razlegal zemeljski hrup, ampak samotna duša se je vsled strmečega občudovanja Stvarnikove vsemogočnosti navzemala čutil, iz katerih so se izcimile slavoznane slovenske pesmi enako vodici, ki se nabira iz posameznih delov snega.«
Zapis ob stoletnici prvega Vodnikovega vzpona na Triglav Fran Orožen konča: »Dokler Vršac, Triglav stoji, Vodnikov naj spomin živi!«
Primož Hieng