Stičišče južnih Kukovih prodov in severnega zatrepa Belega potoka...
Ko se na vzhodu začno ostri in prepadni grebeni martuljških gora s svojih aristokratskih dvatisočakovskih višin spuščati k bolj človekoljubnim višavjem nad Mojstrano, se pod Vrhom nad Mužiči vendarle še enkrat vzpnejo dobrih dvatisoč metrov visoko, na vrhu lepo oblikovanega, piramidasto priostrenega Vrtaškega Slemena. Gora, ki jo od glavnega martuljškega grebena loči ostra škrbina, stičišče južnih Kukovih prodov in severnega zatrepa Belega potoka, je slehernega truda vreden, prvorazredni razglednik nad dolino Vrat in Gornjesavsko dolino, s široko kotanjo Njivice, ki jo na severovzhodu zapira obli Vrtaški vrh, pa je s svojimi blagimi vzhodnimi pobočji tudi turnim smučarjem vabljivo prizorišče. Te dni je tam zgoraj snega več kot dovolj, vendar bo treba na užitkov polno smuko še nekaj časa počakati.
Vrtaški vrh (1898 m) in Vrtaško Sleme (2077 m)
Na Vrtaški vrh in Vrtaško Sleme pripelje ena sama označena pot, skrivnih lovskih poti in brezpotnih pristopov pa je na vrhu za pravo križišče, vendar so namenjeni le gornikom z zvrhano mero znanja ali pa terjajo spremstvo gorskega vodnika.
Vrtaški vrh in Sleme, zadaj Kukova špica. Foto: Mitja Košir
Pot za vsakogar, ki ga ni strah, spopasti se s kilometrom in pol višinske razlike, na oba naša vrhova pelje iz Mojstrane (650 m) mimo vrha zanimive skalne stene nad vasjo, z nenavadnim imenom Grančiše (843 m) in po strmem gozdnatem pobočju na Vrtaško planino (1462 m), kjer poleti še pozvanjajo zvonci pasoče se živine. S planine krenemo za oznakami odločno proti severu, vse do poraščenega grebena, ki se strmo prelomi v savsko dolino, od koder sem gor pripelje eden starih, komaj še opaznih pastirskih prehodov prek Smrajke. Od tod do temena Vrtaškega vrha ni več daleč, zato pa je daleč do vrha Vrtaškega Slemena, še posebej ker nas najprej čaka krajši sestop na Njivice in potem novo grizenje kolen do cilja.
Trenutne snežne razmere (glede na pretekli konec tedna) skorajda ukazujejo, da velja priporočiti Vrtaško Sleme res le izurjenim, z zimskimi nevarnostmi dobro seznanjenim gornikom, za vse ostale pa bo Vrtaški vrh povsem dostojen cilj, za marsikoga, nevajenega takšnih zimskih pustolovščin, tudi veliko doživetje, ki naj se ga loti, to velja še in še poudarjati, v varnem spremstvu izkušenejših. Zimske gore namreč ne pretijo le s snežnimi plazovi (teh se nam na naši poti prek Vrtaške planine v normalnih snežnih razmerah ni bati), ampak lahko postanejo prava past za tistega, ki je pri razgledovanju v prostoru povsem odvisen od oznak in kažipotov, največkrat skritih globoko pod snežno odejo. Zato na pot le z nekom, ki področje dobro pozna ali je tam že hodil v kopnih razmerah. Seveda pa je najlepše, ko naletimo na že utrto gaz. Tako odpade naporno gaženje v celcu in so razrešene vse morebitne orientacijske zanke. Vsaj do Vrtaške planine boste kmalu po sneženju skoraj gotovo naleteli na shojeno pot.
Ko se odločite za to vznemirljivo pustolovščino preverite trenutne snežne razmere in prisluhnite opozorilom strokovnjakov. S seboj vzemite zemljevid Julijske Alpe – vzhodni del 1: 50.000, več o obeh gorah pa preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998).