Delo, 01.02.06 – Mateja Gruden: razlaga France Sevšek, predsednik Turnega kluba Gora
Dr. France Sevšek, predsednik Turnega kluba Gora
»Vsak, ki se spusti po celcu, še ni turni smučar«
Turna smuka ni vrsta smučanja, ampak je gorska tura s smučmi Po novozapadlem snegu v sredogorje, ko se uleže, tudi v visokogorje
»S turno smuko ne skrajšamo ture, kvečjemu jo podaljšamo! To, da je spust s smučmi precej krajši v primerjavi z vzponom, ne pomeni, da smo v dolini prej, le dlje smo lahko v gorah,« se namuzne dr. France Sevšek, predsednik Turnega kluba Gora iz Ljubljane. Turno smuko sicer nekateri zmotno interpretirajo, doda: »V slovenščini izzveni kot vrsta smučanja. Pa ni – je način gibanja v gorah pozimi, je gorska tura s smučmi.«
Turna smuka tako recimo ni spust po celcu ob žičniških napravah: »Prav zaradi napačnega tolmačenja nekateri menijo, da so turni smučarji že, če se spustijo po neteptanem snegu!« pravi dr. France Sevšek.
Ne ve, nadaljuje, katero leto bi lahko oklical za svoje prvo turnosmučarsko. »Če je bila turna smuka tudi to, da smo hodili v gore z opremo za alpsko smuko, da smo torej navkreber gazili s čevlji, smuči pa nosili in se na njih nato spuščali (najraje kje okoli Komne), potem bi rekel, da sem začel turno smučati pred približno 35 leti. Vsa oprema je bila tedaj sicer že na voljo, toda le v tujini, poleg tega je bila zame predraga.«
Zdaj, z ustrezno opremo, si Sevšek najraje nadene smuči že ob avtomobilu in hodi z njimi čim dlje, kolikor gre. Prednost hoje s smučmi v primerjavi s hojo zgolj s čevlji je v snegu predvsem ta, da se mnogo manj ali sploh nič ne udira v sneg: »Podplat čevlja je neprimerljivo krajši od smučke – ista sila se torej razporedi po precej manjši površini.« Hoje s čevlji in smučmi na nahrbtniku pa tudi ne mara najbolj. »Samo dodatno težo prenašaš.«
Sevšek, ki je tudi predsednik Slovenskega gorniškega kluba Skala (Gora deluje pri njem), na splošno uživa v gorah. »Pozimi je v njih najlepše, še lepše je s smučmi! Gore so tedaj bolj ... divje, v njih se moraš večkrat znajti sam, nisi voden kot recimo poleti, ko te pogosto usmerjajo markacije. Precej bolj avanturistično je.«
Turni klub Gora je v Sloveniji eden redkih, ki združuje ljubitelje turne smuke in, kot zatrdi Sevšek, najstarejše turno društvo. Ustanovljen je bil leta 1997, že prej so začeli objavljati turne vsebine na internetu (njihov spletni portal: Turni-klub-gora.si). V klubu, ki se sicer ne omejuje zgolj na turno smuko, a so v njem kljub temu le turni smučarji, je malo več kot trideset »polnopravnih članov, precej več pa se jih udeležuje naših rednih četrtkovih predavanj, izletov.«
Ljubitelji turne smuke se ob prvem snegu najprej podajo v sredogorje, pojasni sobesednik: »V svežem snegu se v visokogorje še ne gre podajati. Možnosti v sredogorju je ogromno. V okolici Ljubljane, recimo, so priljubljene ture v Polhograjske dolomite, na Jakoba – zanje zadošča popoldne; krasna sta Blegoš in Ratitovec. Ko se sneg uleže (te dni, recimo, so razmere višje že primerne za turno smuko), je čas tudi za visokogorje. V Julijcih po obljudenosti vodijo Mala in Velika Mojstrovka nad Vršičem, Viševnik, Kotovo sedlo ... Spomladi spadajo med najbolj priljubljene cilje Kredarica, Krma, Triglavska jezera, Krn ...« Prednost zime je pršič, slabosti pa mraz in krajši dan; prednosti pomladi, ki je sicer osrednje turnosmučarsko obdobje, so čedalje bolj kompakten sneg, toplo vreme, daljši dan ... »Turna smuka se v Sloveniji običajno konča proti koncu junija, pozneje je praviloma mogoča le še višje, v ledeniških hribih.«
Sevšek je prepričan, da je za začetnika bolje, če se na turi pridruži skupini izkušenih turnih smučarjev, kot da se udeleži tečaja turne smuke. »Tako se seznanijo ne le s tehnikami, ampak tudi z različnimi filozofijami, pogledi na smuko.« V tej mešanici lažje prepoznajo svoje želje, meni.
Mateja Gruden
Jutri nadaljevanje, na istiu strani sta bila objavljena še dva članka na isto temo.