Gorenjski glas, 20.08.1982 – Stojan Saje: postaja Gorske reševalne službe na Jesenicah
POSTAJA GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE NA JESENICAH
Vsestransko usposobljeno moštvo
Gorski reševalci z Jesenic delujejo že šesto desetletje — Mlajši rod sledi zgledom prednikov, katerih starosta je bil legendarni plezalec Joža Čop — Aktivni tudi pri preventivni in gospodarski dejavnosti
Jesenice — Za rodovi slavnih bo-hinjskih in trentarskih vodnikov je z našimi najvišjimi gorami, predvsem Triglavom, najbrž najtesneje povezano ime legendarnega plezalca Joža Čopa. Kot navajajo zapisani viri, je bil Čop po letu 1923, ko je z Jugom, Volkarjem in Kvedrom prvič plezal v severni triglavski steni, eden naših prvih reševalcev. Zelo verjetno je bila prva reševalna akcija pod njegovim vodstvom, v kateri so poleg njega sodelovali Matevž Frelih in Albin Čop z Jesenic ter ljubljanski reševalci, reševanje smrtno ponesrečenega dr. Klementa Juga izpod Jugovega stebra avgusta 1924. leta. Ker ni drugih zapisanih podatkov o poprejšnji Čopovi reševalni aktivnosti, tako 1924. leto označuje začetek dejavnosti jeseniških gorskih reševalcev.
Na Jesenicah je bilo poleg Joža Čopa več dobrih skalaških plezalcev. Nadvse zanesljiv plezalec in reševalec je bil Maks Medja, ki je najstarejši še živeči in aktivni član skupine, v kateri so delovali tudi Matevž Frelih, Albin Čop, Boris Šega, Tomaž Rauhekar, Drago Korenini, Andrej More in Miro Dermelj. Med prve jeseniške reševalce iz skalaških vrst štejejo prav tako dr. Miho Potočnika, ki je poklicno sodeloval z dr. Alešem Stanovnikom na Jesenicah, čeprav je bil doma z Belce pri Mojstrani.
Zaradi izbranih plezalcev so Jesenice postale med obema vojnama središče gorskih reševalcev; to so ostale še najmanj poldrugo desetletje po drugi svetovni vojni. Prav v tem obdobju se je jeseniška postaja GRS pospešeno razvijala in dosegala vse večjo kakovost v pogledu usposobljenosti reševalcev. Po letu 1945 so postajo vodili načelniki Drago Korenini, Uroš Župančič, Andrej More, Janez Krušic, Ludvik Zalokar, Berti Krapež, Jože Makovec in Pavle Dimitrov, zdravstveni sodelavci pa so bili doktorji Jože Hafner, Stanko Wilman, Tomaž Ažman, Alojz Novak in Branko Dražič.
Na zanimivo vprašanje, koliko reševalnih akcij so doslej opravili jeseniški reševalci, žal ni moč točno odgovoriti. Na voljo so namreč le zapisniki o nesrečah po 1955. letu, vse poprejšnje pa je uničil ogenj v arhivu Planinske zveze Slovenije. Približno ocenjujejo, da so reševalci imeli 7 do 10 akcij na leto in so tako v skoraj šest desetletjih posredovali verjetno blizu petstokrat.
Postaja danes
»
Jeseniška postaja GRS,« pripoveduje njen sedanji načelnik Pavle Dimitrov z Brega pri Žirovnici, »
je številčno dokaj močna. Ima 11 pripravnikov, 35 rednih in 8 izrednih članov. Njeno moštvo je tudi vsestransko usposobljeno, saj ima 2 instruktorja GRS, 4 minerje snežnih plazov, kar 5 vodnikov lavinskih psov, 1 reševalca letalca in 3 zdravnike. Postaja je stalno pripravljena in sposobna za reševanje kjerkoli v gorah.
Še pred 15 leti smo jeseniški reševalci hiteli na pomoč v gore daleč naokrog Jesenic. Razvoj drugih postaj GRS v gornjesavski dolini je naše delovanje omejil na območje od Stola do Dovške Babe v Karavankah in na drugi strani v Julijcih. Zadnja leta je tod vse manj reševanja iz sten; več je raznih nesreč na gorskih poteh in nudenja pomoči pri nezgodah na smučiščih nad Planino pod Golico.«
Da bi bili vedno pripravljeni za reševanje, vsak mesec pripravijo praktično vajo, vsako poletje in zimo imajo daljši reševalni tečaj, vsako drugo leto pa morajo vsi člani obnoviti izpite iz prve pomoči. Razen tega specialno usposobljeni člani redno dopolnjujejo svoja znanja in sposobnosti. Predvsem je treba omeniti, da je jeseniška postaja GRS kot pobudnik reševanja z lavinskimi psi doslej veliko prispevala k 30-letnem razvoju te dejavnosti v gorah.
Mlade kadre pridobivaj o iz alpinističnega odseka na Jesenicah, s katerim pa bi si želeli, kot naglaša načelnik Dimitrov, še tesnejšo povezavo. Zlasti gre za široke možnosti sodelovanja v alpinistični dejavnosti, kar najbolj kuje tovarištvo in prijateljstvo, nepogrešljivi vrlini vsakega reševalca.
Podobnih želj, ki pa jih bo težje uresničiti, imajo še več. Na primer, delovanje reševalcev ovira pomanjkanje lastnega prostora, kakršnega nekatere postaje že imajo. Omejuje ga tudi skromno financiranje. Resda ima ožje okolje veliko razumevanja za potrebe reševalcev, vendar bi jih precej lažje reševala širša družbena skupnost; morda tako, če bi prisluhnila predlogu, naj bi dejavnost gorske reševalne službe priznali za enega ukrepov civilne zaščite.
Široka aktivnost
Tako kot drugi tudi člani jeseniške postaje GRS ne čakajo le na reševalne akcije, ampak posvečajo veliko pozornosti predvsem preprečevanju nesreč v gorah. Sodelujejo pri izvedbi večjih planinskih pohodov, predvsem na Stol, celo desetletje so spremljali železarje na Triglav in sedaj jih vodijo na druge vrhove, na nepravilnosti pa kot reditelji opozarjajo tudi smučarje na Španovem vrhu.
»Manj nesreč bi bilo v gorah in na smučiščih,« ocenjuje Pavle Dimitrov, »če bi bili ljudje bolj osveščeni in bi v večji meri upoštevali nasvete reševalcev. Opozorilo velja tudi organizatorjem množičnih pohodov v gore, ki nosijo pri presoji razmer veliko odgovornost. Že sama množica predstavlja namreč potencialno nevarnost za nesrečo. In vsak iz množice bi se moral zavedati znane resnice, da ni težko biti dober, ampak star gornik. To resnico zato skušamo vcepljati že v najmlajše na raznih predavanjih po šolah.«
Požrtvovalnost odlikuje člane GRS Jesenice tudi na drugih področjih, predvsem na gospodarskem. Zvesto sledijo zgledom svojih prednikov, ki so v letih 1935—1948 zgradili z marljivim delom kar štiri bivake in četrtega na novo postavili 1951. leta. Plod njihovega udarniškega dela je zavetišče GRS na Španovem vrhu, do katerega so lani napeljali elektriko in letos s pomočjo jeseniške železarne na stavbi zamenjali dotrajano streho. Omeniti velja prav tako sodelovanje reševalcev pri delovnih akcijah PD Jesenice za električno napeljavo na Vršič pred desetletji in telefonsko napeljavo med Erjavčevo kočo in Tičarjevim domom.
Jeseniški reševalci stalno sodelujejo z drugimi postajami GRS v gornjesavski dolini; lani so celo pripravili na Španovem vrhu prvo srečanje tamkajšnjih postaj. V svoji dejavnosti so tesno povezani z delavci milice, prepletajo pa jo tudi z aktivnostmi drugih družbenih organizacij. Uspešnost njihovega delovanja potrjujejo med drugim priznanja raznih organizacij, zlasti Socialistične zveze in Zveze borcev. Priznanja pa so, kot zagotavljajo, velika spodbuda in obenem obveza za njihova nadaljnja prizadevanja.
Stojan Saje