John Hunt, priredil: Janko Blažej
Pred odhodom so mi zatrjevali, da je nadvse važno, da se privadimo kisikovim maskam že v nižini in vztrajali so pri tem, da jih nosimo že med pohodom, kajti le tako jim bomo popolnoma zaupali. Drugi so dvomili, če se jim bomo sploh kdaj mogli privaditi. Zato smo vsak dan nadeli maske na delu naše poti. Dva izmed nas sta z masko celo prespala noč. Tisti izmed nas, ki mask doslej še niso nosili, so bili prijetno presenečeni, kako malo ovirajo dihanje in kako malo neugodja povzročajo. Brezdvomno koristijo aparati na gori plezalcem dosti bolj, če jih je vajen že od uporabe v nižini.
Sredi poti sem počakal s Hillaryjem in Tenzingom en dan, da bi pogledali na drugo skupino. Vse je bilo v redu, prav tako kot pri nas. Doživeli so le nekaj vznemirjeni; neke noči jih je obiskal panter v taborišču in nek Šerpa ter nek kuli sta se stepla z noži, nakar je Ward prvič nudil svojo zdravniško pomoč. Zadnji primer je bil le eden številnih primerov, ki jih je moral reševati Wylie s svojimi oficirji, kajti kuliji v drugi skupini so bili dosti slabši kot v prvi. Tudi znanost je zahtevala svoje žrtve in vesel sem bil, da sem ji mogel uiti. Pugh je preizkušal »maksimalno storilnost« članov tako, da so morali teči navkreber, dokler jim ne bi kmalu pljuč razneslo, nato pa še pihati zrak v neko vrečo, dokler ni narasla v cel balon. Tudi Pugh sam, ki je bilo v svoji pidžami, sončnih očalih, s svojimi rdečimi lisami, pokritimi s klobukom kot jih nosijo gonjači, kaj zanimiva figura, se ni izmikal temu mučenju in se ga je prav tako udeleževal kot njegovi poizkusni kunci. Pohiteli smo zopet naprej, da ne bi še nas preizkusil.
Po osmih dneh marša smo prekoračili 3100 m visoko sedlo in smo prišli v pokrajino Sola Kumbu. Ta pokrajina je domovina naših Šerp in takoj se je spremenila pokrajina in prebivalci. Gorska pobočja so postala bolj strma in razorana, njive manjše in koče redkejše. Scenerija je spominjala sprva na Alpe, kasneje je postala šele prav himalajska. Tudi ljudje so se spremenili. Mongolski znaki so bili bolj poudarjeni, obleke pestrejše. Taka je bila dežela Šerp.
Doslej smo stalno potovali proti vzhodu. Prekoračili smo 3600 m visok greben — doslej najvišji — in se spustili v tesen Dud Kosi. Zelenomodra voda, ki je tekla tod, je že prihajala iz okoliša Everesta. To je bila ključna točka našega potovanja, kajti ko smo prekoračili reko po nekaki kombinaciji iz bambusa in skal, smo se obrnili proti severu, obšli tesen po vzhodni strani in smo se že bližali cilju v dokončni smeri. Spustili smo se v nižino 1500 m in na naši nadaljnji poti, ki se je vila preko pobočij in se izogibala neprehodnim predelom, je bilo še precej padcev in vzponov.
Prečili smo gorske reke, prenagle, da bi se mogli v njih varno skopati, in smo se izmenoma dvigali in zopet padali po hribovju. Pokrajina, skozi katero smo hodili, je bila vedno zelo slikovita, rododendroni in spomladanske cvetice so cvetele ob poti, ali pa smo hodili med nizkim cvetočim drevjem. Pogled na vse strani, bodisi po pisanem pobočju navzdol do nagle reke, ali pa navzgor do zasneženih vrhov, je bil enako lep. Oko se nam je odpočilo, če smo prišli do male terase, kjer je stalo nekaj šerpskih poslopij, zgrajenih iz kamenja in lesa, okoli njih pa smo uzrli skrbno obdelane njive. Polja so bila še prazna, toda kmalu bo že na njih pognal krompir, oves ali koruza.
Ko smo hodili dalje po dolini, smo prišli do mogočnih poraslih hribov, kjer se reki Dud Kosi pridruži precejšen pritok, imenovan Bote Kosi. Temu pritoku, ki črpa svoje vode z južnih pobočij vrhov Nuptse in Lhotse ter sosednjih vrhov, smo morali slediti, a še prej smo se hoteli preko hriba povzpeti v Namche Bazar, glavno vas pokrajine Kumbu. Za vasjo se dviga proti nebu ogromen steber granita. To je 5800 m visoki vrh Kumbila, ki nas je spominjal na skalne konice v Savojskih Alpah ali v Bergellu. Lepo jasno jutro in vzpeli smo se na neko pobočje, da bi ...
Po široki poti smo 25. marca prišli v Namche. Bilo je se razgledali po dolini, ko se nam je prikazal, kar smo že dolgo časa čakali — Everest, prav iz bližine. Njegova piramida se je dvigala nad zasneženima velikanoma Lhotse in Nuptse. Prvo, kar smo opazili, je bilo, da so bile skale v vrhnjem delu gore črne, skoraj brez snega. V svojem takojšnjem optimizmu smo že sklepali, kakšne bodo razmere na gori čez nekaj tednov. Ko pa smo stvar bolj trezno preudarili, smo ugotovili le, da na gori še vedno vlada strahotni severni veter in varuje vrli pred človeškimi bitji. Vsekakor pa smo se razveselili, ko smo nenadoma ugledali mogočni vrh iz take bližine.