John Hunt, priredil: Janko Blažej

Ni pravila brez izjeme in Everest je taka izjema. To so čutile že odprave pred nami. Leta 1924 je Norton sam plezal proti vrhu in leta 1933 zopet Smythe, ko njuna tovariša nista več mogla nadaljevati vzpona. Zato bi tudi mi prelomili zlato pravilo, da sta plezalca, ki ju veže vrv, nerazdružljiva celota, ker je priložnost, doseči vrh Everesta, tako enkratna. Vendar to niti najmanj ne zmanjšuje dela moštva kot celote.
Ko smo se vrnili z Everesta, nam je neka skupina študentov stavila več vprašanj. Hoteli so zvedeti tudi, čemu smo se sploh poskusili vzpeti na vrh. Ker je ta poizkus naredilo že toliko ljudi pred nami, bom skušal odgovoriti tudi na to vprašanje. Kdor išče za vzpon kakšne materialne vzroke, ne bo našel zadovoljivega odgovora. Mi nismo hrepeneli po materialni nagradi. Himalaja je bogat in mikaven svet za znanstvenika in raziskovalca. Toda takšni predeli so še drugod in prav okolica Everesta je bila med številnimi preizkusi že precej raziskana. Tudi znanost in alpinizem se vedno ne skladata, kakor kažejo že izkušnje iz preteklosti. Tudi z odgovorom, da nas pač veseli plezati po gorah, problema še ne rešimo. Kdor rad pleza, pač najde pri plezanju užitek. Toda nihče od nas ni mogel pričakovati, da bo plezanje na Everest užival tako, kakor če bi plezal kje bliže doma. Toda rešiti problem, ki se je že tako dolgo upiral vztrajnosti in izkušenosti tolikih ljudi, je nepremagljiv magnet na vsakem koraku človeške delavnosti. To nujnost je občutil že Mallory, ko je na isto vprašanje bistroumno odgovoril »Because it’ s there« (Ker je! Ker eksistira!) Mallory je s svojim tovarišem Irvinom leta 1924 pri tretjem poizkusu izginil na severozahodnem grebenu. Za njim so nas vzpodbodli s svojimi zgledi še vsi ostali, da nadaljujemo tam, kjer oni niso uspeli. Dejstvo, da je Everest kljub tolikim poizkusom še nepreplezan, je zmanjševalo vsak naiven optimizem. Toda verjeli smo v svoja izkustva kot že vsi pred nami. Že samo dejstvo, da je Everest najvišja točka zemeljske površine, nam je bilo v vzpodbudo. Temu problemu pa ni bilo ničesar enakega: zagrabil nas je kot moštvo in kot posameznike. Odzvali smo se klicu in odložili vse drugo na stran.
V čem pa je pravzaprav glavni problem Everesta? Saj je bil do neke mere ta problem že rešen in je ostalo nepreplezanih le še tistih zadnjih 500 m pod vrhom. Nekoliko romantične so domneve, da so zadeli plezalci na teh zadnjih 300 m pod vrhom na neko oviro, ki bi se dala primerjati zvočnemu zidu in preko katere se niso mogli povzpeti celo tako drzni duhovi kakor so bili Norton, Smythe, Wyn, Harris, Wager, Lambert in Tenzing.
Tri glavne težave, ki so čakale plezalce na gori, so bile: velika nadmorska višina, vremenske razmere in tehnične plezalne ovire. Znano je, da so v razredčenih zračnih plasteh v velikih višinah vsako delo in tudi duševni procesi zelo otežkočeni in da postane v določeni višini vsako življenje nemogoče. Na drugi strani pa je doslej že zadostno dokazano, da se ta težava precej zmanjša, če se plezalec postopoma privadi večji višini, če se torej aklimatizira.
Glavne težave se prično pri višini 8000 m. Mišice delujejo z večjim naporom, plezalčeva odpornost proti mrazu in vetru se zmanjšuje. Plezalec izgubi tek in ne more več normalno spati. Tudi zelo majhna tehnična ovira, skoraj nepomembna v manjših višinah, predstavlja v tej višini veliko zapreko. To je lahko tista slamica, ki kameli prelomi hrbet. Toda problem je še dosti globlji. Plezalec mora živeti v teh velikih višinah dalj časa, za kar potrebuje hrano, kuhalnike, spalno vrečo, šotore itd. — kar je vse precej težko in kar je treba prenesti v te velike višine. Vsako življenje v teh višinah pa izčrpava fizične moči plezalca, zato je čas izredno dragocen. Dragocen pa je čas tudi zaradi drugega faktorja — vremena.
Vreme je bistvene važnosti pri vzponu na katerokoli goro in nepotrebno se mi zdi poudarjati, kakšen učinek ima lahko slabo vreme na Everestu. Časovna obdobja, ko je mogoče poizkusiti vzpon na Everest, so zelo kratka in niti ne nastopajo vsako leto. Pozimi od novembra do marca piha s severovzhoda močan in zelo mrzel veter, ki nanaša na južnih straneh opasti, ki zelo rade s svojim padcem sprožijo plazove. Poleti proti koncu maja in v juniju pride od Bengalskega zaliva topel veter monsuni, ki odloži na pobočjih Everesta velike količine novega snega. Tako je plezanje možno le v dveh kratkih intervalih spomladi in jeseni. Vsi poizkusi na Everestu so bili izvršeni pred pričetkom monsuma. Le Švicarji so poizkušali doseči vrh tudi v jesenskem zatišju. Vendar so jeseni upi manjši, kajti silen veter kurdu preseže meje človeške vzdržljivosti.
Naše glavno orožje proti višini in vremenu je bila naša oprema in pa kisik. Z uporabo kisika smo hoteli doseči v velikih višinah talke razmere, kakor vladajo ob vznožju gore ob normalnem pritisku. Uporaba kisika na Everestu ni bila nič novega. Že Finch in Bruce sta l. 1922 uporabila aparate s kisikom, a nista z njimi dosegla večjega učinka kot drugi plezalci brez kisika. Takratni aparati so bili pač še slabi in mala količina kisika je imela precejšnjo težo, poleg tega pa so bili aparati tudi nezanesljivi. Kisikovim napravam smo posvetili veliko pozornost in smo predvsem skušali zmanjšati njihovo težo.


Sedaj prehajam k opisu alpinističnih ovir na naši poti. Marsikdo, kdor ne pozna Everesta, sodi, da je lahka gora. Čeprav priznavam, da se najdejo še večji plezalni problemi, moram poudariti, da gornja trditev za Everest ne velja. Everest je eden izmed treh vrhov na tibetansko-nepalski meji. Na zahodni strani obkrožajo ti vrhovi skrito dolino, ki je pravi čudež gorske arhitekture. Visoka krnica se polagoma spušča z višine 6700 m na 5800 m v vzhodni smeri. Ko je Mallory l. 1921 prvič ugledal to dolino, jo je imenoval Zahodna globel. Ob zaključku te globeli stoji 8230 m visoki vrh Lhodse. Njegova zahodna stena pade strmo v dolino in jo zapira. Če gledamo po globeli navzgor, je Everest na levi strani in njegov zahodni greben zapira dolino s severa. Na nasprotni strani je Nuptse, bolj greben kakor vrh. Njegov oster in nažagan vrh se prione na južnih pobočjih gore Lhodse ter se vleče več kot 3 km daleč v stalni višini 7600 m. Toda v to globel je treba najprej priti. Njen prag pa je dobro zavarovan. Pokrit je s plastjo ledu, ki je debela več kot sto metrov. Tu je pričetek ledenika Khumbu, ki polagoma pada kakšne 4 km, dokler se nenadoma ne nagne navzdol v eni sami stopnici, visoki skoraj 700 m. Nato zavije ledenik Khumbu na levo za 90 stopinj, se izravna in poteka še kakšnih 12 km daleč do svojega konca. Ta stopnja ali ledeni slap je vhod v Zahodno globel in je precejšen proklem za plezalca, ki hoče priti v globel.
Ledeni slap je zmrzla pregrada ledu, cesto prav ogromnih dimenzij ter prava strahota svoje vrste. Vsa njegova površina je razbita na labirint razpok in omahujočih ter padlih skladov ledu. Nahaja se v stalnem premikanju, toku in spremembi. Spremembe v ledu se poznajo v Himalaji dosti bolj kot v Alpah. Razpoke se odpro na gladki površini preko noči. Zmanjšujejo se s presenetljivo naglico. Ogromne količine ledu, po več ton, se nenadoma nagnejo preko svojega lezišča in udarijo v naslednjem hipu po pobočju, pomečkalo vse na poti in posujejo vso okolico z ledenimi bolvani. Čeprav je ta slap že preplezal Shipton leta 1951 in za njim dvakrat Švicarji, je bil za nas še vedno resna ovira. Njegova zunanjost se je gotovo spremenila do nespoznavnosti, ko smo se mu leta 1953 približali.
Predstavljajmo si sedaj, da smo že na koncu Zahodne globeli, in si oglejmo zahodno steno gore Lhodse, ki nam zapira dostop do pod vznožja piramide Everesta. Naš cilj je Sedlo med Lhodsejem in Everestom, ki je znano pod imenom Južno sedlo. Če hočemo priti do njega, moramo preplezati navpična pobočja snega in ledu v višini 1200 m. Dozdevalo se nam je, da bo ta stena ključ za vzpon na Everest. Južno sedlo je visoko skoraj 8000 m, malo manj kot Anapurna, dotlej najvišji doseženi vrh. In še 900 m je treba plezati do vrha Everesta. Težaven in naporen bo dostop do Južnega sedla in ne samo to: več ljudi se bo moralo povzpeti nanj in prenesti potrebno opremo in hrano, da bo naskok na vrh zadostno odprt.
Na tem odseku vzpona so pogrešili Švicarji, čeprav je bil njihov podvig edinstven. Tenzing in Lambert sta se povzpela sicer visoko nad Južno sedlo, toda pri njunem izrednem podvigu ju niso zadostno podprli s hrano in opremo. Naša glavna naloga je torej bila, da spravimo na Južno sedlo dovolj oreme in spočitih plezalcev.


Organizacija večje odprave bodisi v Himalajo, v antarktične pokrajine ali pa v temno Afriko, da kar lep kos dela in danes globoko sočustvujem s tistimi, ki imajo kakšno tako opravilo.
11. septembra 1952 sem prejel telegram, v katerem so me povabili, naj spomladi 1953 prevzamem vodstvo britanske odprave na Everest. Imel sem ravno čez glavo opravka. Popravami za manevre zavezniških sil v Nemčiji in vedel sem, da bo trajalo vsaj mesec dni, preden bom zopet prost. Bil sem hkrati vznemirjen in zaskrbljen. Vendar vsa stvar ni bila tako huda.
Ko so se leta 1919 prvič pričeli ukvarjati z mislijo na raziskovanje Everesta, je to zamisel podpiral in denarno omogočil nek odbor, ki sta ga sestavila Alpine Club, najstarejša alpinistična organizacija na svetu, in pa Kraljevo geografsko društvo. Ta odbor je pripravljal tudi našo odpravo že od 1. 1951 dalje. Razgledovalna odprava l. 1951 in odprava na Cho Oyu sta bili le pripravi za resen naskok v letu 1953, če bi prej Švicarji ne uspeli. Tako se je vse delo vleklo že dve leti. Ta združeni himalajski odbor je torej nosil vso pezo dela, dajal je pobudo za vzpon, skrbel za vse politične poteze in je odpravo tudi finansiral.
Le kdor je sam delal, ve, kašne so bile težave. Uspeh je odvisen od naklonjenosti javnega mnenja in če bi oprava propadla, ni bilo drugega jamstva, kakor sami člani odbora z lastnimi žepi. Vrsta organizacij in posameznikov je finančno podprla našo odpravo, med drugimi predvsem časopis »Times«, ki je že prejšnjim odpravam nudil izdatno podporo. Precej dela sem torej našel že opravljenega, dosti pa ga je še čakalo. Čas je bil dragocen in izkušeni pomočniki so nam bili potrebni. Bil sem prepričan, da bodo člani odprave osebno najbolj zainteresirani v organiziranju, zato je bilo treba čimprej določiti udeležence.
Neposredne izkušnje v Himalaji so imeli udeleženci odprave 1951 in odprave na Cho Oyu in tudi nekaj privatnih ekspedicij je po vojni obiskalo Himalajo. Razni plezalni klubi so mi na povabilo poslali dolge liste kandidatov, ki so se po vojni obnesli v Alpah. Tudi drugih ponudnikov s sicer manjšimi kvalifikacijami, a z večjim navdušenjem ni manjkalo, tako da je bila izbira res velika. Tri tedne po svojem prihodu sem imel mnogo dela s krajšanjem raznih seznamov. Najboljše moštvo je bilo pač največja garancija za uspeh. S številnimi kandidati sem se osebno spoznal, o drugih sem dobil priporočila. Težko mi je bilo zavrniti toliko mladih, gorečih in bojaželjnih ljudi, spominjal sem se svojih lastnih občutkov pred 16 leti, ko so me določili za odpravo na Everest, a me je zavrnila zdravniška komisija.
Pri kandidatih sem gledal predvsem na njihovo starost, na temperament, fizično odpornost in na alpinistične izkušnje. Želel sem, da bi vsak član odprave lahko bil v potrebi kandidat za zadnji naskok na vrh. Starostno mejo sem postavil med 25 in 40 let. Mlajši so v velikih višinah manj odporni. Poleg tega je za osvojitev visokih vrhov potrebna predvsem preudarnost in potrpežljivost, ki pa pride šele z leti. Z zgornjo starostno mejo je bilo težje. Vendar sem smatral, da plezalci po 40. letu niso več v stalni telesni kondiciji, dasi so v obeh primerih tudi izjeme. Pri temperamentu je bila stvar težja. Polagal sem važnost predvsem na dve stvari, ki pa v istem značaju ne sovpadata pogosto. Prvič sem se moral prepričati, da vsak udeleženec resnično hoče priti na vrh Everesta. Drugič pa bi moral imeti dovolj sposobnosti samoodpovedi, da bi še vedno z vsemi silami deloval za uspeh odprave, čeprav bi videl, da on ne bo tisti, ki bo prišel na vrh. Glede izkušenj sem zahteval, da imajo udeleženci za sabo več težjih tur v Alpah. V naši deželi plezamo lahko v glavnem le v kopni skali, v Himalaji pa so potrebne predvsem izkušnje v snegu in v ledu. Žal naši alpinisti nimajo dovolj priložnosti, da bi plezali v poledenelih vrhovih Alp in to je precej zmanjšalo krog kandidatov. Še dosti manj pa je bilo ljudi, ki so že plezali v Himalaji, kjer so razmere zopet zelo različne.
Glede telesne moči so bila mnenja zelo deljena. Nekateri so trdili, da morajo biti plezalci za Himalajo majhni in plečati. Drugi so dokazovali, da se je več dolgih plezalcev povzpelo visoko na drugih gorah. Meni se je zdelo važno v prvi vrsti, da je bil telesni ustroj udeležencev v sorazmerju z njihovo dolžino. Večjo pažnjo sem polagal na njihovo konstitucijo kot na višino. Vendar se je izkazalo, da je bila večina visokih 180 cm, nekaj celo več.


Eno prvih vprašanj je bilo, če naj bo odprava mednarodna. Iz drugih dežel smo dobili nekaj predlogov, katere je združeni himalajski odbor vse natančno proučil. Sprejeli smo načelo, da pridejo v poštev plezalci tudi iz britanskih dominijonov, posebno v Keniji in Novi Zelandiji so bili sposobni plezalca. Marsikaj se je govorilo v prid mednarodni odpravi, posebno to, da so nealpinistični krogi gledali na naš vzpon kot na nekako mednarodno tekmovanje. Meni je jasno, da ne smemo iti dalj kot do dominijonov in moje stališče je osvojil tudi odbor. Na odpravi takšne vrste kot je bila naša, mora biti moštvo tesno zvezano v celoto in zato nismo mogli istočasno narediti iz nje eksperimente za mednarodno dobro voljo.
Nikoli nismo smatrali, da je Everest preizkušnja moči plezalcev različnih narodov, a vedeli smo, da drugi ljudje ne mislijo tako. Med številnimi priporočilnimi pismi za sestavo moštva je bil tudi predlog, da bi se pogajali s ČSR glede Zatopeka, znanega tekača, ki naj bi postal britanski državljan. Pisec je bil prepričan, da bi nekdo od odprave zagotovo prišel na vrh, če bi pri njej sodeloval tudi Zatopek.