John Hunt, priredil: Janko Blažej
Švicarji so neko ogromno razpoko na tem mestu premostili z vrvmi, ker niso mogli dobiti dovolj dolgih debel iz doline. Za to »tirolsko tehniko« prečenja razpok so porabili določeno količino vrvi, s posebno vrvjo so dvigali bremena. Za slične primere smo vzeli s seboj 10 m dolgo lestev iz lahke kovine, ki se je dala razstaviti na 5 delov, tako jo je bilo lahko prenašati in po potrebi bi jo mogli prenesti tudi od ene razpoke do druge. Na ta način smo spet posegli po metodah, ki so bile v Alpah običajne v prvih časih planinstva.
Planinci iz Yorkshira so nam podarili 10 m dolgo lestev iz vrvi, da bi jo uporabili na navpičnih lednih odlomkih. Ko smo razpravljali v Londonu s prijatelji o razpokah so dejali, da naj bi uporabili neke vrste katapult, opremljen z vrvjo in z izstrelkom, ki bi se zapičil v tla na drugi strani ovire. Plod te misli je bila zanimiva demonstracija v precej ograjenem vrtičku Združenja geografov v Londonu. Priprava je bila nadvse enostavna. Na vsaki strani je bil držaj zvezan s središčem z gumijasto vrvjo, sestavljenih iz več povesmov. Izstrelek je bil na pogled kaj zavratna stvar, nekak lesen zaboj, oborožen s številnimi kaveljčki. Ko sem opazoval priprave, sem imel pomisleke proti strelni daljavi, kajti demonstrator nam je pokazal 140 m ves vrt pa je bil dolg kakšnih 70 m. Pomirili so me in s Charlesom Wyliejem sva se vstopila v razdalji kakšnih 2 m. Prav ko bi naju že kmalu potegnilo z najinih stojišč, so ogromno fračo sprožili. Izstrelek je zletel visoko v zrak, z naylon vrvjo na svojem repu in je šel z veliko močjo preko zidu, kjer bi utegnil prebosti kakšen taksi ali kakšnega nič slutečega pešca. K sreči je to nezgodo preprečilo drevo v katero se je izstrelek ujel po kakšnih 20 m. V glavnem nismo verjeli, da bi se nam razvpiti ledeni slap stavil po robu z ovirami, nad katere bi morali iti s takim orožjem.
Proti sneženim nevarnostim, predvsem v steni Lhotse, smo se zavarovali s tem, da smo vzeli s seboj 5-centimetrski možnar, ki smo si ga izposodili od vojske in naj bi nam služil za proženje plazov. Velika zabava je sprožiti to malo orožje in pok je vse prej, kot v sorazmerju z velikostjo orožja. Bili smo prepričani, da bo sprožil vse grozeče plazove več milj naokoli. Morda sva se z Wyliejem ogrevala za to orožje zato, ker sva vojaka, vendar sva vedela, da v Alpah že dalj časa uporabljajo to orožje v sličen namen. Vznemirjenje, ki ga je ta naš predlog povzročil v političnih krogih, bi nas bilo že kmalu nagnilo do tega, da bi se odpovedali možnarju. Ko smo kasneje vzeli s seboj dve puški, da bi imeli med potjo sveže meso, je padel na nas težak sum, kakšni so resnični vzroki našega obiska v Nepalu.
Razmišljali smo tudi o drugih pripomočkih na gori in jih večinoma zavrgli. Zavedali smo se težavnosti stene Lhotse in ker smo morali spraviti preko nje precej bremen na Južno sedlo, nas je zelo mikala misel, da bi uporabili kak škripec, vsaj v nekaterih predelih stene. Vendar nam je bil potreben tudi stroj, če nismo hoteli delati s silo svojih rok in ker ni bilo gotovo, če bomo dobili na pobočju primerno mesto, smo to zamisel opustili.
Drugo bolj originalno, a še manj praktično zamisel, smo zavrgli z majhnim obžalovanjem. Iznajditelj je predlagal, da bi izstrelili nekako harpuno, kombinirano z ledno sekiro z Južnega sedla na vrh, ki je s sedla neviden in kakšno miljo oddaljen. Tako bi imeli stalno oporo, ob kateri bi se lahko brez napora dvignili do vrha; če bi vrv pobarvali s svetlečo se snovjo, bi lahko plezali tudi ponoči. Poleg tega je trdil iznajditelj, da bi nam vrv s svojim nihanjem pokazala tudi moč vetra in ne da bi bilo nevarnosti, da nas vihar odpihne z grebena ali z vrha.
Posebno pozornost smo posvetili obleki, šotorom in spalnim vrečam. Mraz, vihar in velika višina ne povzročijo pri plezalcu le telesnih zmrzlin, temveč zmanjšujejo tudi njegovo telesno vzdržljivost in s tem v zvezi tudi moralo. V prvih odpravah so se sicer povzpeli plezalci nad Severno steno oblečeni le v tweed ter v navadnih klobukih in v običajnih alpskih čevljih. Toda v naslednjih letih so bile odprave zelo poškodovane in ovirane zaradi neprimerno obleke. Problem je bil še težji, ker je morala biti vsa obleka čim lažja. Naše zunanje oblačilo je bilo iz nylonu, ki ni prepuščal vetra, tudi hlače in srajca sta bila prepletena z nylon-vlakni. Srajca je imela kapuco z odprtino, da bi bili bolje zavarovani pred snegom in vetrom. Pod tem oblačilom, ki nas je varovalo pred vetrom, bi imeli plezalci v velikih višinah še oblačilo iz dveh kosov, napolnjenih s pultom. S tem se je precej zmanjšalo število naših volnenih oblačil, vendar je še vsakdo izmed nas dobil dve kot pero lahki majici in en težak pulover.
Glavne težave v Himalaji so vedno z obutvijo. Pri običajnem gorskem čevlju pride mraz skozi podplat in skozi usnje. Vlažna površina kmalu zmrzne in čevelj postane trd kakor skala. Jasno nam je še bilo v spominu, kaj se je zgodilo v Anapurni in zato sem se odločil, da moramo biti opremljeni z dvema tipoma čevljev. Prvi tip je morali biti lahek in prilegajoč se nogi; v teh čevljih bi plezali v tehnično težavnih nižjih predelih na gori, drugi tip je moral biti dobro izoliran proti ekstremnemu mrazu v višjih predelih. Čevlje tega tipa bi uporabili za naskok na vrh. Prvi tip čevljev je tehtal povprečno le pičlo 1,75 kg in je imel gornjo ploskev iz dvojnega usnja, med obema ploskvama pa še plast kožuhovine. Usnje so posebej strojili, da ne bi zmrzovalo. Drugi čevlji niso tehtali niti 2 kg in so imeli podplate iz mikrocelularnega gumija. Tak podplat je bil lažji od običajnega gumijastega podplata in je poleg tega še bolje izoliral. Nič manj važna ni bila zaščita rok. Poskrbeti smo morali tudi, da bo plezalec še vedno lahko slikal ali vtaknil film v fotografski aparat, si nataknil dereze in uporabljal ledno kladivo. Po skrbnem preudarku smo izbrali palčnike iz nepropustnega blaga, znotraj je bila volnena rokavica ali rokavica s pubom — plezalcem je bilo na razpolago oboje — tik ob koži pa ohlapna rokavica iz svile. Ugotovili smo namreč, da tako plezalec lahko za krajši čas sname zunanji dve rokavici, če mora opraviti kakšno precizno delo. Pri kisiku smo imela na razpolago dva silstema. Prvi, obliki, ne le blagu, iz katerega so bili narejeni. V velikih višinah bi uporabljali šotore le za dve osebi, ker so takšni šotori lažji in jih je mogoče postaviti na majhnem prostoru. Vendar bi bil v nekaterih primerih večji šotor bolj ekonomičen in toplejši; vedeli smo tudi, da naši Šerpe prav radi spe stlačeni kakor sardine v konzervi.