Delo - Agata Tomažič: Za urejanje več kot sedem tisoč kilometrov poti v slovenskih gorah so pristojni markacisti – Risanje markacij, a tudi zabijanje klinov
Objavljeno: Delo, torek, 16.10.2007 – PANORAMA
Označevanje planinskih poti
Z električnimi vrtalkami in agregatom v hrib
Za urejanje več kot sedem tisoč kilometrov poti v slovenskih gorah so pristojni markacisti – Risanje markacij, a tudi zabijanje klinov
V legendarnem reklamnem spotu iz 80. let
Slovenija, moja dežela v enem od prizorov nastopi tudi planinec, ki s čopičem in čebričkom barve v roki riše markacije na drevesno deblo. V resnici gre za romantično predstavo o urejanju planinskih poti, saj to zajema veliko več kot samo slikanje krogcev na lubje ali skale. Tega se človek zave najpozneje v jutranjem hladu in mraku, ko v četici markacistov koraka po gozdni stezi navkreber, izza skalnatega vrha Vogla pa vstaja sonce. Devet mož s čeladami na glavah, klini ali električnimi vrtalkami na hrbtih in lopatami v rokah, ki so to soboto od sončnega vzhoda do zahoda urejali odsek evropske pešpoti E7, na prvi pogled in s ščepcem neškodljivega humorja morebiti res malo spominja na palčke, a bi šaljivce smeh minil, ko bi bili priča celodnevni delovni akciji v tolminskem visokogorju, s katero so poskrbeli za varnejši korak planincev.
Za označevanje in urejanje planinskih poti so pri nas zaslužni markacisti, sicer to sodi pod pristojnost komisije za planinska pota pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), je povedal njen generalni sekretar Danilo Sbrizaj. Kdor se jim želi pridružiti, mora praviloma opraviti tečaj, ki poteka dvakrat na leto, spomladi in jeseni – tedaj imajo drevesa manj listov in je najlaže nameščati oznake, pa tudi po slovenskih gorah se ne razliva tolikšna množica ljudi. Tečaj, ki ga v današnjih obrisih izvajajo od sredine 80. let, je opravilo več kot tisoč markacistov, ki delajo prostovoljno, saj si razen povrnitve potnih stroškov in dnevnic ne morejo obetati drugega plačila.
Prepoznavni rdeče-beli krožci
V slovenskih hribih se pohodniki orientirajo po tako imenovanih knafelčevih markacijah (Alojz Knafelc je bil v PZS v obdobju med obema vojnama vodilni markacist), to so vsem dobro znani beli krožci z rdečo obrobo, evropske pešpoti zaznamuje rumena, na obmejnih območjih, zlasti na meji z Italijo in Avstrijo, rdeče-bele krožce obdaja zelen okvir. T. i. smerne table, s katerih je razbrati cilj, oddaljenost v urah ali minutah, nadmorsko višino in zahtevnost poti, so rdeče in kovinske. Marsikje obiskovalce gora usmerjajo še lesene, rdeče prepleskane deščice, kjer je vse izpisano na roko, slovensko ozemlje prepreda sedem tisoč kilometrov planinskih poti, kjer morajo kažipoti stati na izhodišču in križiščih, razlaga Danilo Sbrizaj, zato je težko vse zamenjati v kratkem času. Poleg tega so table precej drage, barve morajo biti obstojne. Kljub temu se včasih zgodi, da so ob jesenskem pregledu table še povsem brezhibne, spomladi pa markaciste pričakajo vse obdrgnjene, kot bi jih nekdo speskal – seveda so raze nastale zaradi ledenega dežja, pojasni generalni sekretar PZS, ki pristavi, da so table včasih tudi tarče vandalizma.
Skrbi za zahtevnejše planinske poti v PZS ne prepustijo komur koli, temveč jeklenice in kline tam namešča tako imenovana tehnična skupina s približno 20 člani. Njihovo delo ni javno povzdigovano, vendar je urejenost poti v visokogorju ključni dejavnik pri zagotavljanju varnosti v gorah, opozarja Sbrizaj.
Opremo včasih pripelje helikopter
Član tehnične skupine je tudi Boštjan Gortnar, vodja sobotne akcije, na kateri so markacisti iz planinskega društva Tolmin urejali del evropske pešpoti E7, ki vodi s planine Kuk do Podbrda. Odsek poti, ob katerem so se namenili napeljati 30 metrov jeklenice, je bil v sončnem jesenskem dnevu videti prehoden brez težav, ko pa zima pokaže zobe in so tla spolzka, se poveča nevarnost zdrsa, razlaga Gortnar. In tako se je dobra polovica odprave ustavila ob skalni steni, mimo katere se je vila pot, raztovorila vrtalke in agregat in v nekaj urah zvrtala 14 lukenj za 14 klinov. Za boljši oprijem je v skalo treba zatakniti še nekaj macesnovih trsk, potem pa še kladivo v roke in klin drži kot pribit. Pa se je že kdaj zgodilo, da je kdo omahnil v prepad zaradi slabo nameščenega varovala? Boštjan Gortnar odkimava, ljudi se opozarja, da ne smejo vleči za jeklenice in najprej preskusiti, če so trdne, potem pa se oprijemati samo po potrebi. V okviru PZS vsako leto že jeseni pripravijo okviren urnik obnovitvenih akcij, ki bodo potekale v prihodnji sezoni. Poti, ki vodijo k najbolj obiskanim vrhovom, najbrž ni treba posebej razlagati, da je eden takih Triglav, se na tem seznamu znajdejo vsako leto, preostale pa po potrebi. O udorih, odkrušenih skalah in preostalih popravil vrednih točkah včasih poročajo planinci, nemalo pa jih odkrijejo markacisti sami, ki jih v prostem času prav tako zanese v hribe. Nedavna povodenj je precej spremenila tudi pot, ki so se je to soboto lotili tolminski markacisti, na udrti del nedaleč stran od meja območja, ki sodi pod pristojnost njihovega planinskega društva, je naletel Igor Mlakar, načelnik markacijskega odseka PD Tolmin, v spremstvu dveh pomočnikov. Možje so na poti z lopatami odstranjevali kamenje s poti, utrjevali razrahljana mesta in tu pa tam odsekali kak šop ruševja. V grapi, kjer je poti dobesedno zmanjkalo, jim ni preostalo drugega, kot da so se ustavili. Pot bo treba speljati drugje, kje in kakšna varovala bodo namestili – odločili so se za tako imenovane stopne kline in jeklenico – so se posvetovali z Boštjanom Gortnarjem. Stopnih klinov tokrat niso prinesli s seboj, zato je bilo jasno, da se bo akcija raztegnila še na nedeljo. Delo so si olajšali tako, da so za kline zvrtali vsaj luknje, tako da jim naslednji dan navkreber ni bilo treba tovoriti še vrtalke in agregata – oboje včasih pustijo v hribih. Sicer pa jim opremo včasih dostavijo na mesto akcije slovenska vojska s helikopterji, helikopterski prevoz pride v poštev, če je dostop do delovišča preveč težaven, je povedal Gortnar. Do Bače pri Modreju in nato do Kneških Ravn, od koder se je dalo le še peš, se je tokrat pripeljal v terencu, ki je last Elesa – podjetja, ki PZS občasno zagotavlja avtomobilske prevoze.
Prekategorizacija poti
Medtem ko je potekal pogovor o nameščanju stopnih klinov in morebitni s tem povezani prekategorizaciji poti iz zahtevne v zelo zahtevno (PZS namreč pozna tri stopnje težavnosti: lahke, zahtevne in zelo zahtevne poti) sta dva iz skupine že zavihala rokave in s krampom in lopato odstranjevala večje skale, ki so se skotalile v strugo potočka in nato raztreščile, da je voda nekaj časa tekla blatna. Prav uživata, je komentiral Igor Mlakar, tekmujeta, kateri bo odkrušil večjo.
Med urejanjem se poti ponavadi zapre, je povedal Boštjan Gortnar, a ljudje pogosto ne upoštevajo opozoril v medijih. Ko so pred leti markirali pot na Mojstrovko nad Vršičem, so planinci hodili mimo, oprijemali so se kablov, misleč, da so namenjeni oprijemanju, večina se jih je ob srečanju z markacisti čudila, saj samo redki vedo, da se gorske poti, po katerih jo tako radi mahnejo ob koncih tedna, ne urejajo same od sebe.
Neurejeno financiranje
Slovenske gore, ki so dobro urejene in označene (markacije marsikje v tujini niso tako na gosto posejane in treba je najemati gorske vodnike) obišče po približnih ocenah vsako leto tri milijone ljudi, pravi Danilo Sbrizaj. Po dolgih letih pravne praznine je bil letos sprejet zakon o planinskih poteh, ki ureja gradnjo, vzdrževanje in označevanje planinskih poti, odprto pa je vprašanje podelitve koncesij za upravljanje in predvsem virov financiranja. V tujini pri financiranju sodelujejo lokalne skupnosti, saj se zavedajo, da je to del skupne turistične infrastrukture, pri nas se po besedah generalnega sekratarja PZS premalo zavedamo, da je nekajtisočkilometrsko omrežje gorskih poti lahko učinkovita vaba za turiste, zato bi ga kazalo urejati.
Agata Tomažič