RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 13.07.07, 37. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 37.
Z žehtarji nad zemljemerca
Poletje je tudi čas neviht in spremljajočih strel. Obiskovalci gora so jim dokaj izpostavljeni, saj strela rada udari v gorske vrhove in grebene. Smrtnih primerov na srečo ni veliko, ker nam statistika smrtnih žrtev v gorah pove, da je med njimi zgolj nekaj odstotkov takih, ki so podlegle posrednemu ali neposrednemu udaru. Zagotovo pa gre za pojav, ki je sam po sebi izjemno spektakularen, zato že od nekdaj vzbuja strah in spoštovanje. Šviganje strel in bobnenje groma, ki s poplavo infrazvoka povzroča občutek drgetanja zraka v pljučih, sta zagotovo dogodka, ki ju človek, ujet v ujmi nekje visoko v gorah, zlepa ne pozabi.
Strela se načeloma drži nekih ustaljenih pravil, ki jih pozna večina ljudi. Rada si izbere izpostavljene predmete ali predele, kot so že omenjeni vrhovi in grebeni, ter še posebno osamljena drevesa, pod katere se nagonsko zatečejo živali ali tudi ljudje. Pred kratkim smo lahko prebrali novico, da je pod drevesom v katerega je treščilo, poginila cela čreda ovac. Udar se preko debla in korenin prenese v zemljo, žrtve pod njim pa podležejo velikim tokovom, ki ob udaru dosežejo izredne vrednosti. Te vrednosti se spreminjajo glede na vrsto dejavnikov. Strele, ki opravijo daljše poti, so bistveno močnejše, saj se morajo prebiti skozi zrak, ki je odličen izolator. Opaženo je tudi, da se naboj spreminja glede na sestavo tal in povprečno višino oblačne baze, zato jakost razelektritev variira od dokaj nežnega prasketanja med oblaki, do močnih in svetlih bliskov, ki za trenutek navidezno obmirujejo na nebu.
Prvi pojav pri streli je seveda svetlobni. Blisk ima hitrost približevanja zemlji ali drugemu, nasprotno naelektrenemu oblaku do 45km/sekundo, temperatura pa lahko doseže celo do 28000º C. Drugi pojav je posledica te obilne termične energije, ki okoliški zrak tako segreje, da se eksplozivno razširi, udarni val pa slišimo kot grom. Poznamo več vrst oziroma oblik strel. Najpogostejša po obliki je strela viličaste oblike, po načinu udara pa gre lahko za preskok med oblaki, med oblakom in zemljo, ali pa v obratni smeri, med zemljo in oblakom. Najmanj poznana je kroglasta strela, ki je tudi najbolj redka, zato pa je z njo povezana vrsta zgodb, na primer o zmožnosti njenega vstopa v zaprte prostore. Priznati je treba, da gre v vsakem primeru za lepo igro narave, ki pa jo je najpametneje opazovati iz varnega in dovolj oddaljenega mesta.
Če poznamo zakonitosti udara strele, se lahko pred njo tudi dokaj dobro obvarujemo. Na čistini je najbolj izpostavljeno osamljeno drevo, v gozdu pa vsa tista, ki segajo višje od ostalih. Po raziskavah naj bi bil za strelo najprivlačnejši bor, ki ima glavno korenino segajočo globoko v tla, manj pa hrast in smreka. Včasih je za preboj dovolj že malenkost. Zabeleženi so bili primeri, ko so ljudje na vrhu gore zgolj dvignili roke v znak zmagoslavja, ali ko so si slačili prepoteno majico. Včasih je strela bližje, kot si mislimo. Pred njo pa nismo vedno varni niti v zaprtih prostorih, izjema so s strelovodi dobro zavarovane stavbe in kovinski bivaki v gorah. Ti imajo lastnosti Farradayeve kletke, po katere obodu tokovi stečejo v zemljo. S tem védenjem je že Jakob Aljaž postavil stolp na Triglavu, da bi v sili nudil gorniku zaščito. Za današnji obisk je seveda že zdavnaj premajhen, zato se je potrebno z vrha pravočasno umakniti, ali pa ob slabi napovedi nanj niti ne pristopiti.
Da je med nevihto lahko nevarno tudi v slabo ali povsem nezaščitenih objektih, dokazuje žalostni dogodek, ko je v osemnajstem stoletju treščilo v nabito polno cerkev Sv. Donata pod Donačko goro in sredi maše ubilo devetinpetdeset romarjev. V gorah so znani še primeri, ko je udarilo v dimnik in po njem v štedilnik, ob katerem je strela našla svojo žrtev. Pregovor, da strela nikoli ne udari dvakrat na isto mesto, je torej popolna izmišljotina. Na srečo pa kar precej ljudi to grozljivo izkušnjo tudi preživi. Znana Guinessova knjiga rekordov vsebuje celo podatek o rangerju Royu Sullivanu, ki je med svojim službovanjem preživel kar sedem bližnjih srečanj s to nevarnostjo.
Prva žrtev na vrhu Triglava, je prav tako povezana z udarom strele. Petega in šestega julija 1822, se je na vrh povzpel stotnik Antonio von Bosio, ki ga je spremljalo več lokalnih vodnikov in nosačev. Na vrh so pritovorili težko zemljemersko merilno orodje, s katerim je stotnik opravljal zadano nalogo, da sestavi trigonometrično omrežje Kranjske. Na vrhu je bila predhodno postavljena triangulacijska piramida, zamudne stotnikove meritve, pa je oteževalo vreme, ki se je vedno bolj slabšalo. Zaradi konca dneva in bližajoče se nevihte, so vodniki od Bosia zahtevali sestop z vrha, a ta se je odločil, da prinesene opreme ne bo pustil brez nadzora in da bo noč preživel kar na samem vrhu. Vodniki in nosači so zato sami sestopili, z njim je ostal le vojaški sluga in pa Anton Korošec, vodnik iz Koprivnika. Ponoči se je razbesnel orkanski veter, strele pa so udarjale ena za drugo. V tistem neurju se je Bosio sicer odločil za umik, a zaradi vetra in teme, je bilo to nemogoče. Sključene pod šotorskim platnom jih je večkrat oplazila strela, zaman so iskali varnega kotička na vrhu in v skalnih kotanjah. Ob enajstih zvečer je udarilo neposredno v nesrečnega Korošca, ki se je med tistim zmedenim tavanjem zatekel pod piramido. Drugo jutro so se vodniki in nosači vrnili in truplo zvestega vodnika z velikimi težavami prinesli v dolino. Bosio je med njihovim prihodom še vedno opravljal meritve in posledica je bil sprejem, ki ga je doživel ob povratku na Velo polje. Med planšarji in planšaricami je nastal cel kraval in za prestrašenim zemljemercem so se ženske pognale s pomivalniki in žehtarji in ga podile vse do Malega polja, kjer so se jim, ne vedoč za vzrok, pri tem pogonu pridružile še tamkajšnje majerice in ga zasledovale še globoko proti Bohinju.