AO Litija: Vse skupaj se prične tako, da se sprva dogovarjata dva, na koncu pa nas na turo odide pet.
Dandanes je to najlažje, če so le člani »tapravi«. Par medsebojnih klicev ali sporočil po mobilnem telefonu in zadeva je dogovorjena. Enako, kakor rana ura odhoda. Smer – jugozahodni greben Kočne. Za alpinista z vidika plezarije nezahtevna tura, a dolga »k pondelk« in z napovedjo temperatur do 31 stopinj tako še dodatno začinjena. Ni kaj, kaže, da nam bo vroče. Načeloma se je te ture najbolje lotiti v zgodnji jeseni, a ker jo je Finta imel že dolgo v mislih in mu je bila na prioritetnem spisku želja, nismo kaj preveč filozofirali okrog vročine in izpostavljenosti soncu, temveč smo enostavno šli.
V zgodnjem jutru, se pripeljemo do kmetije Suhadolnik, kjer pustimo avtomobila in jo zložno pihnemo po kolovozu navkreber, katerega kmalu zapustimo in se pričnemo strmo vzpenjati skozi gozd do grape po kateri se prebijamo med skalnimi skoki skoraj do njenega konca, nato pa po strmih travnatih brežinah, po dobrih treh urah, prisopihamo na Mala vratca, kjer se jugozahodni greben Kočne tudi prične. Kratek postanek, vsakdo izkoristi za iskanje tisto malo sence pred soncem. Vročina je namreč pričela delati svoje. Še najbolj se to pozna na zalogi »preškrto« odmerjene količine pijače, katero sem vzel s seboj. Kaj kmalu je tako na prvem mestu zaključek, da bodo nje nadaljnji požirki bolj skromno odmerjeni. K sreči pri tem veleumnem spoznanju nisem edini, saj se izkaže, da bomo s pijačo na turi tenko »cvilili« prav vsi.
Poplezavanje po grebenu je lahkotno in za popestritev iščemo težje prehode direktno po grebenu, preko skalnatih rogljev, kateri nam bi nudili vsaj nekaj plezarije. Ne duha ne sledu o tisti »vsaj dvojki« s katero opisujejo vzpon po grebenu in vsake toliko zbodemo Finto z vprašajem, ali si to ali ono mesto lahko zasluži obljubljeno oceno »vsaj dve«. In če že ni tistega adrenalina v žilah ob plezariji, so zato pogledi proti Storžiču in še naprej, resnično zavidljivi. Navkljub pasje vročemu dnevu je tura prava za dušo. In seveda za Fintine nove Scarpa superge, za katere trdi (in to mu verjamemo), da se v njih odlično počuti. Pa še lepi in zavidanja vredni so za povrh.
Počasi nam po treh urah le uspe premagati tistih 500 višincev, da se potem lahko posedemo Vrh Križa. Ni kaj, ko sediš, ga ni čez komot. Na sami Kočni, katero gledamo nasproti, ni videti nikogar, le na vrhu Grintavca je nekaj človečkov, kateri se verjetno enako kot mi, dehidrirani nacejajo s tisto malo tekočine, kar so jo prinesli s seboj. No ja, mi čedalje bolj škrto, saj nam že sveti rdeča luč na rezervi v steklenicah. Sila na tenko bo šlo navzdol, sila na tenko…
Z vrha sestopamo po razbitem svetu do melišč nad Dolcami, nato po njih in travah naprej, doli, gori, levo, desno, skozi neskončno dolg Grdi graben. Pot se čedalje bolj vleče in tisti zadnji požirki vode, so že zdavnaj visoko nad nami. Manjši graben, kjer se spomladi ali jeseni uspe najti vsaj nekaj vode, je suh kot poper in edino upanje ostaja votlina, znotraj katere se načeloma lahko najde lužica, za katero upaš, da ti bo ponudila vsaj kakšen požirek. A tudi tukaj ni nič bolje. Zgolj mokra stena in vsake toliko kakšna kaplja vode s stropa. Ni kaj, še naprej bomo tolkli sušo.
In smo tudi jo, še skoraj celo uro do avtomobilov, kjer Beno in Frenk privlečeta iz prtljažnika nekaj »rahlo sparjene« rezervne tekočine. Odlična in veliko boljše, kakor pa kamen v hrbet. Da pa ne ostane zgolj pri tem, na vsesplošno presenečenje poskrbi Finta, kateri na plano potegne Zlatorogovega šestorčka in ni nas potrebno niti malo prepričevati, da se ne bi nemudoma odpeljali navzdol do Kokre, v kateri ga potem, poleg sebe, pošteno ohladimo ter z njim, tako ofrišani nazdravimo na dolgo, lepo in zaradi žeje nepozabno turo.
Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Beno Hostnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč