Zakaj nam ni bil usojen Palavicinijev ozebnik - Grossglockner)
Na Grossglockner ali po naše Veliki Klek sem se povzpel kar nekajkrat. Prvič z izbrano družbo našega planinskega društva, drugič s tečajniki našega AO, potem sva s Francijem mojim prijateljem in pogostim soplezalcem prišla na vrh po plezalnem vzponu čez tako-imenovani Lammergrat. Kot zanalašč med posnetki nisem našel niti enega na katerem bi bil ovekovečen na vrhu, vse dokler ni med svojimi številnimi posnetki Franci našel enega črno-belega, ko me je pritisnil ob vršnem križu. Sploh pa moram priznati, da je bil Franci mnogo bolj discipliniran glede fotografiranja, kot jaz (morda še preveč, saj se je loteval tudi posnetkov, ki ravno ne sodijo v planinsko literaturo, več ne povem, on sam pa bo že vedel zakaj gre). In tako me pogosto preseneti s kakšnim novim posnetkom, ki ga izbrska iz svoje bogate arhive.
Končno je prišel na vrsto tudi Palavicinijev ozebnik i tako smo se odločili, ter krenili na pot Ivan, Marjan, Vlado in jaz vsi člani AO Kozjak, sicer pa Ivan in Vlado tudi vodji in člana Alpinistične sekcije AO Kozjak pri PD Impol Slovenska Bistrica. Ker smo potovali z dvema avtomobiloma je bilo prostora dovolj in se nam je pridružil še moj mlajši bratranec Mitja, ki je bil ravno takrat pri nas na počitnicah v Mariboru in ker ni bil hribovec a je s seboj imel potni list sem mu rekel naj se nam pridruži in malo spozna gorski svet, saj nas bo kakšno noč in dan lahko počakal na planinski koči. Seveda je bil navdušen in tako smo v petek 30.06.1972 krenili na pot. Vremenska napoved je bila obetavna a kot bomo videli kasneje ne ravno zanesljiva, tako kot je to danes, ko je meteorologija doživela večji napredek.
Ker je bilo sončno in toplo vreme sem bil bolj lahkotno oblečen in vozil le v spodnji majici. Nekje pred Hailigenblutom pa mi avto nenadoma zakuha, zato obstanemo. Odprem pokrov motorja in se očitno dokaj nespretno lotim čepa hladilnika, ki ga nenadoma izstreli pod pokrov, mene pa po trebuhu in desni roki krepko popari vroča voda, ki brizgne iz hladilnika. V trenutku so popečena mesta v mehurjih. Kolegi ostrmijo in ker mi je takoj jasno kaj se jim mota po glavi jim takoj pojasnim, da ne mislim na povratek, da torej nadaljujemo, k cilju, ki smo si ga zastavili, a če bi bil jasnovidec bi morda iz nepričakovanega dogodka vendarle razbral, da je šlo za nekakšno sporočilo. Za silo me pokrpajo in obvežejo sam jim pa pojasnim, da bo kljub bolečinam že kako šlo, sploh pa tam gori v snegu in ledu, ki bosta s svojim hladom zagotovo blagodejno vplivala na opekline. Ja mladost marsikaj prenese. Avto se je dodobra shladil, dolili smo še hladno tekočino in nadaljevali pot. Iz Hailigenbluta smo zavili na Grossglocknersko panoramsko cesto plačali pristojbino in nato kaj kmalu dosegli veliko parkirišče, tam pustili avtomobile oprtali nahrbtnike z opremo in krenili proti koči, Hofsman hute, le kakšen streljaj daleč od parkirišča, ki je menda danes ni več. Pot se vije pod vrhnjim delom že zdavnaj ozelenele stranske morene v davnini ogromnega ledenika Pasterza. Tod sem rad vselej hodil in opazoval razposajene svizce, ki so švigali sem ter tja se oglašali z žvižgi, češ nevarnost in nas kljub temu zvedavo opazovali, saj so verjetno bili navajenih številnih pohodnikov – res prisrčne živalce. Bratranca smo pustili pri koči, tako kot smo se dogovorili, mi pa smo se spustili do ledenika, ga prečkali in zagrizli v strmino proti bivaku. Popoldne se je nagibalo k večeru ko smo ga dosegli. Pripravili smo si obed in večerjo hkrati, in plezalno opremo za naslednji dan ter kaj hitro legli k počitku, saj bo treba zgodaj odriniti, če želimo opraviti vzpon, se z vrha Grossglocknerja odpraviti v dolino in kreniti proti domu.
Zgodaj zjutraj pred pripravo za vzpon odpahnem duri bivaka in kar ne morem verjeti očem. Pogled mi obstane na nepredirni megli kupu novozapadlega snega v neposredni bližini bivaka in snežinkah, ki še kar naprej naletavajo. Takoj nam je jasno, da v takih razmerah vzpon odpade, hkrati pa se poraja tudi vprašanje sestopa.
Toda v ponedeljek moramo biti doma, saj kličejo vsakodnevne obveznosti in zato ne preostane drugega kot da sestopimo, četudi gre za tvegano početje. Nekaj malega pozajtrkujemo ter se previdno lotimo sestopa. Zaradi nepredirne megle je orientacija nemogoča, včerajšnje stopinje pa so tudi popolnoma zametene. Sestopamo zgolj po nekakšnem občutku in se poskušamo gibati čim bolj po vertikali, da s kakšnimi prečenji nebi še dodatno vplivali na možnosti proženja plazu. V nekem trenutku se mi zazdi da se gibljem nekoliko hitreje kot sicer, obstanem in se še kar premikam z gmoto snega v kateri stojim. Obrnem se nazaj k najbližjemu kolegu, ki mi sledi, le ta pa mi namigne, da se ne motim. Tako nekaj trenutkov obmirujemo, ko se na srečo pomikajoča se gmota snega vendarle umiri. Od tega trenutka smo še toliko bolj oprezni in se ob izredno počasnem pomikanju slednjič vendarle prebijemo pod spodnji rob megle in vzpodbudnim pogledom na ledenik ter okoliška pobočja, tako da je orientacija takoj boljša sestopanje pa hitrejše in učinkovitejše. Dosežemo ledenik, ga prečkamo, na drugi strani od koder vodi le še kratek vzpon do planinske postojanke pa si krepko oddahnemo. Pred kočo, kjer je stal velik daljnogled s katerim je bilo mogoče ob lepem vremenu opazovati vse detajle Grossgloknerskega masiva vse do vrha, ob njem pa se drenja kar nekaj slučajnih pohodnikov, ki so opazovali naš, sestop, potem ko smo se prebili skozi meglo, zato ni čudno, da smo deležni nekaterih dobronamernih komentarjev in čestitk, da smo v takih razmerah odnesli celo kožo, če izvzamemo moje opekline iz prejšnjega dne, ki pa zaradi oblačil tako ali tako niso bile vidne.
Pričakal nas je tudi moj bratranec in tako smo jo družno ucvrli do avtomobilov na parkirišču, ter krenili proti domu, seveda bogatejši za izkušnjo več. V hribolazenju je pač tako, de se moraš velikokrat sprijazniti tudi z neuspehom saj v gorah ni ničesar podarjenega v naprej, narava pač ima svoje muhe in kdor se zna prilagoditi, upoštevati določene zakonitosti in pravilno ukrepati, lahko računa tudi na srečen izid in le slednji, ti omogoči nove izzive često tudi s srečnim koncem. Gore namreč nikoli ne zmagaš ampak le samega sebe, vsakikrat znova, saj končnega cilja tudi nikoli ne dosežeš, vsaj dokler imaš nemirnega duha.
Palavicinijev ozebnik žal pozneje ni več prišel na vrsto, kakor tudi ne Grossglockner, pod katerim sem se tokrat mudil poslednjič, kajti na sporedu so bili novi in zahtevnejši cilji in stremljenja o katerih bom morda še kdaj kaj spregovoril.
Inko Bajde 28.12.2023