Janez Pikon: Struga potoka Strženica zaključuje travniško pobočje, ki vzhodno izginja v krušljivo sotesko, kjer pašnik blago visi zahodno in se zaključi nad predorom (za Polano). 
Dokaj obsežni pašniki zaznamujejo že močno poraščeno, nekoč travniško pobočje med vzhodnim potokom Strženica in zahodno hudourniško strugo Kačjega potoka. Ob vaški kapelici na robu vasi, ki so jo vaščani zgradili v letu 1932, vodi še vedno dokaj prepoznavna steza v preurejeno globel, mimo lesenega koritca se pot na pašnik Zajčjega robu ne koristi več, kot se je pred in po drugi svetovni vojni. Spomini sežejo v mladost, ko smo s sorodniki pasli živino na pašniku pod vasjo. Spominjam se dokaj velike črede (89 goveje živine), ki smo jo gnali na dnevno pašo, kjer je danes pozidano območje vzhodno ob vlečnici Bistrica. Izgradnja nove makadamske ceste v vas je pripomogla k lažjemu življenju na vasi s hitrejšimi dostopi do življenjskih potrebščin in storitev.
Uhojena in močno uporabna pešpot je vaščanom pripomogla, da so kar najhitreje dosegli, tako železniško postajo ali druge za kraj in domačine potrebna opravila. Dokler ni bila zgrajena makadamska cesta do vasi je po nekoč vaškem pašniku tudi vprežna pot vodila po ne tako strmem predelu do predora (za Polano, tunel), tu se je blago izlila in je priključila na glavno, takrat makadamsko cesto do Bistrice, kar je še vidno na starih fotografijah. Vaški mulci smo gradili mala in večja zajetja, tako na predelu Zajčji rob, kot Slano brdo, ter postavljali mlinčke na vodni pogon po strugi. Poleg tega smo ustvarjali za nas v tistih časih prečudovita lesena zavetišča, ki smo jih gradili med počitnicami in ko smo se vračali iz šole domov. Tako smo večkrat zamujali na kosilo, saj so nas naša opravila močno zaposlila.
Dirka z motorji - Janez pa močno po gasu in bližnjici: Marsikatera vaška zgodba je nastala na omenjenem pobočju pod vasjo, spominjam se pripovedi, ki je nastala takoj, ko so zgradili novo cesto do vasi Nemški Rovt in dlje na Jelovico. Mladi fantje so bili že lastniki vseh vrst mopedov, vesp in motorjev, ki so se radi primerjali med seboj, kdo je na svojem jeklenem konjičku, spretnejši. Dogovorili so se za hitrostno tekmovanje z motorji od Hotela Markeš do vasi Nemški Rovt v vožnji na čas s skupinskim startom. Vse je bilo dogovorjeno in številni mladi motoristi so se vneto pripravljali na tekmovanje. Številni domačini so z zanimanjem spremljali nenavadno hitrostno tekmovanje po takrat novi makadamski cesti do vasi Nemški Rovt, kjer naj bi bil označen ciljni prostor s sodniško ekipo.
Tekmovanje se je končno pričelo in vsak udeleženec je pričakoval najboljšo uvrstitev, kajti verjel je vase in v kakovost svojega jeklenega konjička. Po glasnem startu so zdrveli tekmovalci na motorjih po cesti ob potoku Belca pod železniškim mostom, mimo Impexa, ter domačije Pr' Žvano do potoka Butanca, kjer je že v preteklosti vodila edina kolovozna cesta do vasi pod Strme in Rečevnico.
Glasno vzpodbujanje domačinov po vsej progi je motoristom pripomoglo še dodatnega adrenalina do samozavesti. Vendar so nekako le pozabili ali spregledali tekmovalca v ozadju (Bačarjov Janez z Nemškega Rovta), ki ni uspel ali si ni želel držati prvih v vrsti. Njegovo preračunljivo zaviranje in ustavljanje na motorju je uspešno izvajal vse do mostu preko potoka Butanca, kjer navkreber še vedno vodi stari kolovoz do vasi. Pred seboj je zadnje v koloni opazoval, kdaj bodo izginili za ovinkom po ta novi cesti v hudi ovinek (kamnolom) pod Selom na ciljni prostor pod vasjo. Komaj je čakal, da mu izpred oči za ovinek odpelje zadnji pred njim, takrat pa Bačarjov Janez močno po gasu in bližnjici, navkreber po strmem kolovozu do vasi. Dokaj primeren je bil takrat kolovoz za motor, s kakršnim je vozil Janez, razen močnih tresljajev, ni povzročil večjih nevšečnosti. Dosegel ciljni prostor zanesljivo pred vsemi, kajti njegova pot do cilja je bila precej krajša. Tako je na presenečenje vseh, tako sodnikov na cilju, kot kasneje sotekmovalcev, ko so ga opazili v cilju pred njimi, v opravičilo zatrjeval, da se pač niso dogovorili o dolžini tekmovalne proge, čeprav je bilo razumljivo, da je bilo tekmovanje na novo zgrajeni cesti. V Hotelu Markeš se je vedno vse začelo in zaključilo, tako tudi tokrat od ideje, pogovorov do priprav in izvedbo tekmovanja, do zaključnih mnenj (prerekanja) med udeleženci, ki so imeli pač vsak svoje mnenje in pravila, kar se je še dolgo govorilo ob priložnostih - Janez pa močno po gasu in bližnjici.
Janez Pikon