Marjeta Keršič Svetel v publikaciji ZARTVSLO, objavljeni tudi na spletišču enakega imena
Poobjava članka iz Casopis.pdf, objavljenega na zaRTVslo.si
Zakaj je TVS pokopala oddaje GORE IN LJUDJE
Oddaja se je rodila leta 1992 – nenačrtovano. Zaradi težav z neko drugo oddajo je grozila »programska luknja« in tedanji urednik mi je dal možnost, da na hitro zamašim programsko praznino s svojo zamislijo oddaje o gorah, ki se je nekaj let valjala po pisalnih mizah urednikov, ne da bi jo jemali resno. Z majhno, dobro usposobljeno ekipo sodelavcev, predvsem polno ustvarjalnega zagona, smo naredili prvo oddajo in zgodilo se je, česar vodilni v hiši niso pričakovali: gledalcem je bila zadeva všeč, tako všeč, da so hoteli nadaljevanje. In tako se je začel redni mesečni niz oddaj, ki so bile žanrsko kombinacija reportaže in dokumentarca, vsebovale pa so najrazličnejše vsebinske prvine – od povsem športnih podvigov v gorah do etnologije, od naravovarstva do filozofskih vprašanj. Oddaje so imele sicer zelo skrbno začrtano vsebino in komunikacijske cilje, vendar pa scenariji zanje niso nastajali v fotelju in na papirju – oddaje GORE IN LJUDJE so odslikavale gore in ljudi v njih, kakršni so v resnici: v jasnih dneh in v najhujših nalivih, poleti in pozimi, ob uspešnih podvigih in ob najhujših tragedijah. Majhna, dobro izurjena ekipa na terenskih snemanjih ni uprizarjala scenarističnih zamisli, temveč smo zares živeli z gorami – s sončnimi vzhodi in zahodi, z mesečino, mrazom, ledom, s petjem prvih ptic in z grmenjem plazov. Trudila sem se, da bi vse teme obravnavali strokovno, saj sem se z gorami ukvarjala ne le kot obiskovalka, ampak tudi kot zgodovinarka, etnologinja in podiplomska študentka naravovarstva.
Gledalci so oddaje GORE IN LJUDJE radi gledali. Sama priznam, sem neznansko uživala v možnosti, da sem lahko vse lepote gora in zanimive zgodbe o njih posredovala ljudem, ki jih je vse to zanimalo. Z majhno, a nadvse učinkovito in strokovno ekipo stalnih sodelavcev se mi je posrečilo iz meseca v mesec pripravljati enourne oddaje, v celoti posnete v naravi. Oddaja je najprej začela dobivati priznanja na uglednih festivalih v tujini, potem sem leta 1995 dobila zanjo Viktorja za izjemne medijske dosežke... tuja priznanja so prihajala iz leta v leto, gledanost oddaje je bila zelo dobra.
Nenehno ponavljanje, da je oddaja o gorah moja kaprica, ne pa interes nacionalne televizije, je počasi obrodilo sadove. Za redno mesečno oddajo ni bilo ne sredstev ne organizacijske volje, ne programskega interesa. »Nimamo denarja!«, so dejali... In plačali za enkratno predvajanje oddaje o smučanju z Everesta, ki je nastala zunaj TVS, znesek, ki je ustrezal predračunu 40 oddaj GORE IN LJUDJE .
Oddaje so umaknili s sporeda leta 2002, ravno v Mednarodnem letu gora. Dovolili pa so mi posneti še štiri dokumentarce o gorah. Na snemanju enega od njih je bilo treba vstati ob štirih zjutraj – pastirji pač molzejo ovce, preden vzide sonce. Asistent snemalca me je nahrulil kot psa: »Kaj pa misliš, da si, da nas goniš delat! Jaz od tebe nimam nič!« In je šel mladi mož s snemanja kratko malo domov.
»Jaz od tebe nimam nič!«, mi je odzvanjalo v ušesih še zelo zelo dolgo. Res moji sodelavci niso imeli čisto nič od mene. Morda sem in tja kak{no pivo po napornem snemanju. Sodelovanje z mano ni prinašalo prestiža, ne napredovanja, ne priljubljenosti pri nadrejenih, ne postranskih zaslužkov... ničesar. Kvečjemu težave, ker je bilo treba zagovarjati več kot deseturni delavnik v gorah, se boriti za kakšne službene čevlje ali – bognedaj! – košček alpinistične opreme (za ljudi, ki so bili vsako leto nad 80 dni službeno v gorah, v vsakršnem vremenu!).
»Nacionalna televizija ni tukaj zato, da bi uresničevala tvoje ambiciozne ideje!«, je bil komentar moje nadrejene urednice. Nič ni pomagalo: ne dobra gledanost oddaj, ne prestižne nagrade na tujih festivalih, ne dobro mnenje domačih kritikov. TVS pač ni rabila ne mene ne mojega načina dela in ne mojih oddaj. Ne oddaj o gorah, ne o čemerkoli drugem.
Vem, da Slovenci potrebujemo kakovosten in zanimiv program nacionalne televizije in da je zadnji čas, da ga tudi dobimo.
Marjeta Keršič - Svetel,
nekdanja urednica izobraževalno-dokumentarnih oddaj na TVS