Planinski vestnik 1-2005 – Andrej Stritar, uvodnik: V zadnjem času vedno pogosteje zvemo za nove ceste v naših gorah
Planinski vestnik 1-2005 - Uvodnik
Zakaj nove ceste v gorah?
V zadnjem času vedno pogosteje zvemo za nove ceste v naših gorah. V naši reviji smo že pisali o razširitvi ceste od Planine Blato do Planine pri Jezeru in Planine Krstenice v Fužinskih planinah sredi Triglavskega narodnega parka, ki so jo izpeljali v letu gora 2002. Pred kratkim pa je slovensko javnost razburila novica o cesti do ruševin doma na Zelenici v Karavankah. Nevladne organizacije (PZS nisem zasledil med njimi!) so v medijih zagnale vik in krik, novinarji so, vsaj kolikor sem sam dojel, kar pridno pomagali. Kot pa sem razumel, menda ni bilo nič nezakonitega. Izvajalec, najemnik doma in verjetno potencialni investitor v obnovo, si je menda želel olajšati graditev. Saj ga celo razumem, vsekakor je veliko laže zidati, če material pripelješ do gradbišča, kot če ga tja na tak ali drugačen način tovoriš. Zaprosil je za dovoljenja in jih menda tudi dobil. Dolgoročni prostorski načrti za to dolino menda ne prepovedujejo takih posegov in zato uradnik, ki je obravnaval prošnjo za dovoljenje, pravzaprav ni smel drugega kot odobriti.
Ob tej zgodbi se mi ponujata dve ugotovitvi:
Prvič: Boj za ohranjanje gorskega okolja se mora zelo pozorno voditi na zelo birokratski ravni že precej let prej, preden je na vrsti kak poseg. Prostorskoureditveni načrti nastajajo v glavah uradnikov, se objavljajo v uradnih listih ali pa na skrajno dolgočasnih straneh dnevnega časopisja, potem pa se potrjujejo na prostorskih konferencah, ki so sklicane bolj ali manj potiho in se jih po pravilu udeleži le nekaj (ne)zainteresiranih uslužbencev raznih uradov. Tistim, ki nam je divja gorska narava ljuba, je birokratstvo po navadi skrajno zoprno in takih dogodkov sploh ne opazimo. Pa bi jih morali. Menim, da bi morale vse nevladne organizacije, še posebno pa PZS, skrbno in organizirano spremljati pripravo takih dokumentov in biti bitko za našo naravo takrat, ko se še da. Kajti potem, ko so zgoraj opisani birokratski procesi izpeljani in prostorski načrti objavljeni, je nastala pravna podlaga in opravičilo za buldožeriranje po gorah. Naši protesti so takrat lahko le nemočen lajež psov, karavana bo šla naprej.
Drugič: Mar ni lastnik pogorišča nekdanjega Doma na Zelenici neko planinsko društvo? Mar ne bi moglo to društvo postaviti najemniku za pogoj prepoved kakršnih koli grobih posegov v naravo, še posebno pa prepoved graditve ceste, ne glede na obstoječi pravno veljavni prostorski načrt? Mar ni na Planini pri Jezeru tudi koča, ki je last nekega planinskega društva? Da ni bilo tudi to zainteresirano za olajšano dostavo robe do tja? Mar ne bi moglo prav tako prepovedati ali vsaj glasno opozoriti, ko so razširjali tisti kolovoz? Zakaj pa se ni odzvala krovna organizacija, PZS?
Skratka, ali imamo planinci pometeno pred svojim pragom? Ali vemo, kaj hočemo? Nam je pomembnejša gospodarnost poslovanja naših koč kot pa ohranjena narava?
Menim, da bi se morali o tem zelo resno pomeniti. In menim, da bi morali biti mi planinci v prvih vrstah boja za ohranjanje narave. Podjetništva in ekonomije imamo že v dolinah čez glavo dovolj.
Andrej Stritar