Jamarska sekcija PD Tolmin vabi v petek, 18. novembra, ob 19. uri v knjižnico Cirila Kosmača na predstavitev zbornika
Zbornik, ki ga je uredil Dejan Ristić, obravnava več kot tridesetletne raziskave tolminskih jamarjev in njihovih kolegov iz Slovenije in tujine v osrčju Kanina. Pripomogle so k odkritju povezave med breznom BC 4 z vhodom blizu stare koče Petra Skalarja na Kaninu in Malo Boko v dolini Soče, z vhodom v bližini slapa Boka. Prvo prečenje obeh sistemov v enem zamahu je uspelo mešani ekipi jamarjev v začetku leta 2005. Zbornik trajno obeležuje 40-letnico Jamarske sekcije PD Tolmin.
V petek, 25. novembra, ob 19. uri bo predstavitev zbornika v Penzionu Boka pri Bovcu.
Do 25. novembra je v avli knjižnice Cirila Kosmača na ogled razstava 40 let delovanja Jamarske sekcije.
Nekaj odlomkov iz vsebine:
Dejan Ristić: Zgodovina jamarskih raziskav na Kaninu
Z večanjem količine prostega časa po drugi svetovni vojni so se do tedaj redki obiskovalci kaninskih prostranstev začeli gostiti in postopno sta tudi vloga in pojmovanje Kanina v družbi pridobila nove razsežnosti. Upal bi si mirno trditi, da je med njimi sprva na italijanski, kasneje pa še na naši strani pri njegovi umestitvi ne le na nacionalni, temveč tudi na svetovni zemljevid jamarstvo odigralo odlično vlogo.
Jamarske raziskave so kaninski masiv postavile v drugačen okvir kot sta ga daleč nazaj videla in opisovala Kugy in Tuma. Šele sistematične jamarske raziskave mnogo let kasneje so pokazale, da je Kanin vse prej kot le gmota odljudenega kamenja. Njegovo ime, oziroma njegove jame, so postale znane širšemu jamarskemu svetu. Pri opisovanju jamarskih raziskav pa je vedno potrebno gledati Kaninski masiv kot nedeljivo naravno celoto. Veliko število brezen je tudi na italijanski strani Kanina, raziskave pa so se tam začele še pred tistimi na naši strani.
Morda so bili prav Krpljevci prvi jamarji, ki so obiskali slovensko stran Kanina. Njihove fotografije so bile namreč posnete že davnega leta 1925. Znamenito obleganje Kanina so izvedli za božič istega leta, o čemer poroča Zorko Jelinčič v Planinskem vestniku. Njihov obisk je bil planinskega značaja. Jam takrat niso obiskali, čeprav so bili kasneje na Kaninu še nekajkrat. Obstaja le podatek, da so Krpljevci tam opazili več dihalnikov…
Šele pri zbiranju gradiva za zbornik o Mali Boki sem naletel na podatek, da so jamarji iz Trsta4 kot prvi raziskovali brezna na naši strani Kanina. To je bilo okrog stare koče Timmeus, takoj po drugi svetovni vojni. Kdo, kje točno in katera brezna so raziskovali pa bi bilo treba dodatno preveriti.
Naslednji znani raziskovalec Kaninskega podzemlja je bil speleobiolog Egon Pretnar. Tudi on je leta 1958 obdeloval območje okrog stare koče in tam odkril in opisal jamo Snežnica. Pri Malem Skednju pa je nastavljal pasti za jamsko živalstvo.
Sistematične jamarske raziskave na slovenski strani Kanina je leta 1963 začel Jamarski klub Ljubljana Matica. Vodja takratnih raziskovanj je bil dr. Jurij Kunaver. Do leta 1968 so člani tega kluba odkrili okoli 150 jam. Najgloblje so prišli v Primoževemu breznu – 195 metrov. To je bila v tistem času, najgloblja jama na naši strani Kanina. Naj navedem za primerjavo, da so leta 1967 jamarji iz Trsta dosegli v breznu Boegan globino -624 metrov. V breznu Gortani pa leta 1969 globino 892 metrov. Ljubljanski jamarji so med leti 1974-1977 odkrili še sto novih jam.
Tolminski jamarji smo z raziskavami Kanina začeli leta 1976. Do leta 1984 smo raziskovali na območju od Kope do Skednjev. Prav v Malem Skednju smo odkrili perspektivno 156 metrov globoko brezno na vrhu plezalne smeri. Nadaljevanje nam je preprečil leden zamašek. Naš glavni cilj pa je bila gotovo neraziskana Mala Boka.
V osemdesetih letih so počasi začeli osvajati Kanin tudi drugi slovenski in zamejski jamarski klubi. Leto 1989 je v sistematičnem raziskovanju slovenskega dela Kanina predstavljalo mejnik. Organiziranih je bilo več odprav v Skalarjevo brezno v katerem je bila dosežena rekordna globina –911 metrov. To je bil odličen dokaz, da so tudi na naši strani Kanina lahko presenetljivo globoke jame.
Med največje dosežke jamarstva na Kaninu doslej zagotovo lahko uvrščamo odkritje najglobljega neprekinjenega brezna na svetu leta 1996. Ta rekord še vedno nosi Vrtiglavica s svojimi 643 metri globine.
Po letu 1990 je Kanin zaslovel tudi med tujimi jamarji. Odkritih je bilo veliko število globokih vertikal in brezen, tudi globljih od tisoč metrov. Društvu za raziskovanje jam Ljubljana je uspelo leta 2000 v Renejevem breznu preseči globino – 1000 metrov.
Vsa ta množina raziskovalcev pa povzroča in bo še povzročala tudi določene posledice. Na prvi pogled sta opazni predvsem dve najbolj pereči. Ti sta zagotovo onesnaževanje prostora in podzemnih voda, ki mu bo v bodoče potrebno posvetiti večjo pozornost. Slaba je tudi povezanost med posameznimi raziskovalnimi skupinami, ter skorajda neobstoječ pretok informacij med njimi. Predvsem je delovanje tujih jamarjev zavito v precejšen informacijski molk. Internacionalizacija raziskav Kaninskega podzemlja ga jamarsko postavlja v podoben položaj v katerem se je Himalaja znašla na alpinističnem področju. Zaradi tega ni bojazni, da na Kaninu v prihodnje ne bi prišlo do novih izjemnih odkritij.
Žarko Rovšček: Iz nagovora bralcem
Pregled dolgoletnih raziskav tolminskih jamarjev in njihovih kolegov iz najrazličnejših koncev znotraj domovine, pa tudi izven nje, gotovo nima le namen obujati spomine na nekdanje podvige v osrčju Kanina, čeprav njegovo okostje predstavljajo večinoma dnevniški spominski zapiski ali zapisniki udeležencev posameznih akcij, obogateni z njihovimi čustvi ob posameznih korakih v odkrivanju zemeljskih globin. Gre za nekakšno epopejo raziskovalnih dosežkov, ki so se nizali včasih bolj na gosto, včasih bolj na redko, kot so to krojile vremenske razmere in razpoložljivi čas, saj si večina jamarjev ob svojem rednem poklicnem delu ne more privoščiti obiskov podzemlja kadar si zaželi. A leta so nezadržno tekla …
Nešteti prehodi, ki povezujejo BC 4 in Malo Boko, nenadoma oživljajo na teh straneh, z njimi pa skozi neštete kaplje znoja tudi osebnosti, številni udeleženci akcij, ki so kot marljiva stonoga vojska sledili skupnim ciljem: oteti (iztrgati) veličastni naravi veliko skrivnost; dodati kamenček védenja nas samih o tem, kar nas obdaja, nam je blizu, a kljub temu neznano; zadostiti temeljnemu gibalu človeškega razvoja, ki se zrcali v otroško zvedavem vprašanju: Kaj neki se skriva tam za vogalom? Je dalje od zapletenih rovov in meandrov, ki so jih tolminski jamarji in njihovi tovariši že odkrili, še kaj? Morda bodo nekateri, najbolj neustrašni in zvedavi, prav po zaslugi te knjige stikali za novimi skrivnostmi. Kanin jih ponuja dovolj za vse, tostran in onstran meje. Naj jim bo sreča naklonjena!
Pogovor z Andrejem Fratnikom: Raziskave v Mali Boki iz perspektive treh desetletij
Glede na zahtevnost Male Boke ni bilo veliko nesreč, predvsem ne težjih. Nekatere nezgode so bile malo bolj »mokre«, ob zdrsih ali padcih v vodo, v tolmune itd. Le-te smo navadno pospremili s humorjem, saj niso bile usodne.
Menim, da je potrebno Malo Boko z vsemi povezavami raziskovati naprej, saj nudi kaninski masiv še ogromno možnosti in povezav v jamske sisteme. Obiski jame v turistične namene so možni, vendar le v mejah sonaravnega upravljanja s to naravno znamenitostjo. Ob tem bi bilo potrebno razrešiti vrsto vprašanj kot so: problemi vzdrževanja opreme, varnost obiskovalcev, učinkovito reševanje v slučaju nezgod, vprašanje odgovornosti itd. S tem bi se moralo profesionalno ukvarjati podjetje, ki bi dejavnost tržilo, v ceno pa zaračunalo tudi visoke zavarovalne premije za kritje odškodnin in stroškov reševanja. Jama je glede na višinsko razliko, dolžino in nekatere ozke predele še vedno problematična za reševanje. Skratka, morebitna turistična izraba tega bisera odpira še veliko praktičnih problemov in je v tem trenutku lahko zgolj teoretična predpostavka.