Ne, doslej nisem na snegu še nikoli zdrsnil. Vedno sem se bal, da ne bi zdrsnil, da mi ne bi spodrsnilo, zato sem bil previden, tako previden in neroden, kot je lahko le začetnik.
S pomočjo nekaterih zapisov se da ugotoviti, da naj bi bil alpinist najprej planinec. Osnov in hoje po gorah se bo naučil s pomočjo... in s hojo po markiranih planinskih poteh. Pozimi, ko te poti zmrznejo, bo na poteh, kjer ni nevarnosti za daljši padec, lahko uporabljal različne pripomočke. Vendar pa se bomo pred uporabo derez.. (tudi te uporabe se je potrebno vsaj malo priučiti na razmeroma varnih terenih) morali naučiti uporabe in nošnje cepina. Če je možen daljši padec, moramo imeti v roki cepin, da se zaustavimo. Ko smo na območju, kjer se s cepinom zaradi pretrdega ledu, kombiniranega skalno, ledno in sneženega terena ne bomo zmožni ustaviti, pa je potrebno preiti k varovanju, ki se ga bomo najbolje naučili v alpinističnih in drugih šolah, ki imajo temu prilagojene programe. Tu so meje, ki si jih je potrebno postaviti, če hočemo imeti svojo usodo v svojih rokah. Razlikovale pa so se in se bodo od posameznika do posameznika in tako nekako je tudi prav.
Podrobnosti so napisane v priročnikih.
Film pa prikazuje (je sicer na Youtube a ga spodaj lahko neposredno poženete) različne načine zaustavljanja. Je v angleškem jeziku, a vseeno mislim dovolj razumljiv in - nazoren.
Ob učenju in ustreznih kasnejših vajah, je nujno potrebno omeniti, da naj se učenje ali vaje izvajajo na terenih z lepim iztekom (drugače je potrebno urediti varovanje z vrvjo). Primerne so tudi planinske vrtače, ki jih moramo pred začetkom nujno dodobra pregledati, da varnosti ne bi ogrožala prikrita skala, kamen, luknja ali veja.
Nevarna pa so znižanja cen športne opreme. Le-ta so povzročila, da so pohodne palice tako dostopne, poceni, da jih lahko srečamo v rokah skorajda vseh planincev, kamorkoli se odpravimo. Palice je potrebno pospraviti takoj, ko pridemo na takšen teren, da se ne bomo mogli zaustaviti ob morebitnem padcu drugače kot s cepinom.
In, da ne bom predolg, priročnikov je dovolj. Za prevod, ali nov filmski zapis, bodo poskrbeli v eni od zato usposobljenih organizacij ali pa bodo posredovali ustrezne že posnete kadre. Prav tako bodo opravili testiranja, kakšen cepin, bajla, s kakšnim naklonom okla, dolžino okla in ratišča, je najboljši in najprimernejši za posamezne terene, zvrsti snega….
Na teh straneh boste ob brskanju našli marsikatero že zapisano ugotovitev. Zato za zaključek, samo še uvod, povabilo k branju, kako se je potrebno pripravljati na zaustavljanje s cepinom, izpod peresa Marjana Kordaša, ki jo je objavil v Sledeh (glasilu PD Gorazd Zavrnik).
Besedilo in foto: Boris Štupar
Spodrsljaj
Ne, doslej nisem na snegu še nikoli zdrsnil. Vedno sem se bal, da ne bi zdrsnil, da mi ne bi spodrsnilo, zato sem bil previden, tako previden in neroden, kot je lahko le začetnik. Velikokrat sem se vprašal, če morda ne nosim cepina in derez s seboj bolj zaradi junaškega videza, kot pa iz resnične potrebe; spraševal sem se, kako bo takrat, ko mi bo spodrsnilo zares, ko bom zdrsnil in drsel navzdol, vedno hitreje, da ne bo zame ničesar pomembnega več, da bom dvignil roke in dopustil, da me bo premagal strah, za vedno, da bom izpustil cepin iz svojih rok. Spraševal sem se, čemu ne ravnam pametno, čemu ne izberem neke lepe, gladke strmine, brez skal, z lepim iztekom, čemu se vsaj enkrat ne spustim navzdol tako, varno in pametno in preskusim, kako je z menoj…
Marjan Kordaš